"Ne molim, ne hodim v cerkev, ne verjamem v posmrtno življenje" ( Janez Stanovnik)

Ko sem kdaj v slovenskem emigrantskem tisku naletel na kakšen posebno omejen - ozek, zatohel - članek, sem se vprašal: ali ni bilo to napisano v eni od metropol svobodnega sveta (New Yorku, Buenos Airesu, Torontu)? Kako da se piscu, mogoče stanujočemu v enem tistih nebotičnikov, tisti veliki svet nič ne pozna, ampak piše, ko da bi se okrog njega razvešali napušči Blatne vasi?

Podoben občutek me je obšel ob intervjuju Janeza Stanovnika v prilogi Dela 8. maja. Ali se ni Stanovnik kot visok uradnik Združenih narodov celih dvajset let sukal po parketih svetovne diplomacije, se čezmerno nadihal svobode in sproščenosti tistega ozračja? Kako torej, da se njegovemu pogledu na našo preteklost ta svetovljanskost prav nič ne pozna, ampak se, nekdanji krščanski socialist (!), prav po šolsko drži uradnega katekizma Partije? Ko da je tista tragična problematika tako st...