"In zaslišal se je glas z neba..." (Lk 3,22)

Ali ga slišimo? Kajti "nebo" sega v naše srce (prim. Hebr 10,16 idr.). Za nekatere je nebo nemo. Menijo, da ničesar ne slišijo "z neba", "od zgoraj". Sodobni nemški pesnik Enzenberger meni, da smo v neznanskih razsežnostih vesolja za Boga "neopazni", češ da je preveč "zaposlen drugje" (NR, 256-257-258, stran 192). Mnogi pa osebno doživljamo, da nas ravno Bog pozna v dno srca, vidi v najpreciznejše podrobnosti. "Noben razmislek mu ne uide, niti ena beseda se ne skrije pred njim" (Sir 42,20). Njegov "glas z neba" je znotraj našega srca, na prizorišču vesti (Heb 10,16). Vsi ga lahko slišimo. V nas povzroča "katarzo", globoko pretresenost zaradi neodgovornega ravnanja, in očiščenje. Izobražena ateistka, ki je naredila splav, je v doživetju katarze, ne da bi se zavedala, da se v živo pogovarja z Bogom, sklenila, da bo spočela novega otroka in ga rodila. To jo je globinsko pomirilo. Potem pa se ji je odprla pot do spoznanja Boga. <...>