To kolumno pišem pod vtisom - grozljivim ne samo meni, ampak gotovo premnogim, če že ne duši Slovenije - besed, ki jih je Kardelj zapisal voditeljici VOS-a Zdenki Kidrič in ki jih je Možinov film vtisnil v narodovo zavest. Ob nekem drugem Kardeljevem likvidatorskem naročilu - "Postreljajte kulake in kulaške sinove" - je človek mogel pomisliti na njegovo razredno komunistično zavest. Pri tem naročilu -"Po mojem se zdaj začenja tista vrsta vojne, ko ... se kolje vse, kar pride pod nož" - pa čutiš klavsko razpoloženje. Slast po nožu ...

Kaj je bilo v tem slovenskem učitelju, da je tako spregovorila iz njega zver? Je bila morda konstitutivna prvina psihe Edvarda Kardelja sovraštvo?

Slišim bralca: "Ah, pustimo ta krvavi diskurz!"

Saj, prepustimo Kardelja božji pravičnosti in usmiljenju. In se rajši v razdalji 60 let vprašajmo: kako je danes s tisto silo, ki je takrat obsedala Kardelja? Ne, drugače: kako je danes z ono protisilo, ki se ji upira, s silo...