Ko so v salončku lista Il Corriere della Sera - prvič v Evropi - odvrteli film Mela Gibsona The Passion of the Christ - Kristusovo trpljenje, je dvoranica za nekaj minut dramatično onemela.

"Sam sem zmeden onemel," je zapisal Vittorio Messori, edini časnikar tam, po katerem povzemam ta zapis. "Skozi leta sem drugo za drugo pretresel v grščini besede, s katerimi evangelisti pripovedujejo tiste dogodke, najmanjša zgodovinska podrobnost tistih dvanajstih ur v Jeruzalemu mi je znana, o tem sem napisal 400 strani debelo knjigo, ki je tudi Gibson ni prezrl. Vem vse. Bolje - spoznavam, da sem mislil, da vem: vse se predrugači, če se tiste besede prevedejo v podobe takšne silovitosti, da jih spremeni v meso in kri ..."

Stvar je v tem, da ne gre za kakšen nov ameriški spektakel. Novost je v tem, da je tokrat vzel zadevo v roke zaveden katoličan.

"Noter smo vrgli najboljše," je rekel Gibson. "Denar, kolikor ga je bilo treba, ugled, čas, karizmo velikih igra...