Ljudje se radi od-ločimo za dobro, a težko vztrajamo na poti dobrega. Ve-lika preizkušnja na njej so ovire, zlasti trpljenje. Podob-no je bilo z Jezuso-vimi učenci. Da bi jih opogumil, jih je Kristus vzel na visoko goro, kjer
se je »videz njegovega obličja …
spremenil«, da so »njegova oblačila
belo sijala« (Lk 9, 29). Pokazal jim
je svoje veličastvo: »Ko so se zdra-
mili, so videli njegovo veličastvo«
(32).
Da bomo laže razumeli ta ključ-
ni evangeljski odlomek, se spomni-
mo drugega dogodka, med obema
lahko povlečemo precej vzpored-
nic. Tik pred trpljenjem je Kristus
spet šel molit na goro, tokrat na
Oljsko. Spet je »s seboj vzel Petra,
Jakoba in Janeza« (Mr 14, 33), a
tokrat ni pokazal svojega veličastva,
ampak je začel od groze trepetati
(prim. Mr 14, 33–35). Tudi njegovo
obličje ni sijalo, ampak krvavelo.
Zato, da se ob trpljenju ne bi
pohujšali, je trem učencem na gori
pokazal svoje veličastvo...