Na današnji dan, 6. aprila, mineva 500 let od smrti znamenitega italijanskega renesančnega umetnika in arhitekta Rafaela Santija, ki je umrl na svoj 37. rojstni dan. Spletni portal Vatican News se je ob tej priložnosti malce poglobil v delo in življenje velikega renesančnega mojstra in raziskal njegove vezi z zgodovino vatikanske umetnostne dediščine.

Rafael se je rodil 6. aprila 1483 v mestu Urbino v osrednji Italiji, kjer je njegov oče delal kot umetnik na dvoru krajevnega vojvode. Rafael je leta 1500 je zapustil Urbino in najprej odšel v Perugio, kjer je štiri leta delal kot vajenec, nato pa se je preselil v Firence.

Rafael je bil navdušen nad deli drugih velikih renesančnih umetnikov, kot sta Leonardo Da Vinci in Michelangelo, ki so nanj močno vplivali, kljub temu pa je razvil edinstven in izjemno izrazen osebni slog slikanja. V tem obdobju svoje kariere je ustvaril vrsto Marijinih podob, zaslovel pa je tudi kot odličen portretist.

Leta 1508, pri komaj 25 letih, se je Rafael odselil v Rim, kjer je ostal do konca svojega življenja. V Rimu je kmalu začel ustvarjati po naročilu papeža Julija II.: v papeški palači je s freskami poslikal številne prostore. Rafael pa ni bil le umetnik, temveč tudi pesnik, tehnični risar in arhitekt, in leta 1514 ga je papež Leon X. po smrti Donata Bramanteja imenoval za glavnega vatikanskega arhitekta.

Po vsem svetu so ob 500. obletnici umetnikove smrti za letošnje leto pripravili vrsto razstav in slovesnosti, vendar je večina med njimi zaradi epidemije koronavirusa zaprtih, odpovedanih ali prestavljenih na poznejši datum. Največjo razstavo, posvečeno Rafaelu, so 5. marca odprli v rimskem razstavišču Scuderie del Quirinale, na njej pa je razstavljenih več kot sto del znamenitega mojstra. Žal so morali razstavo le štiri dni po odprtju zapreti, ko so v Italiji uvedli stroge ukrepe v boju proti koronavirusu.

Pred zaprtjem vseh javnih ustanov je bila razstava Rafaelu v čast na ogled v Vatikanskih muzejih, kjer so februarja teden dni obiskovalcem na ogled ponudili deset Rafaelovih tapiserij, v izvirnem razstavnem prostoru, ki jim ga je namenil umetnik sam: na stenah Sikstinske kapele, pod znamenito Michelangelovo stropno poslikavo.

Rafael je podobe ustvaril na pobudo papeža Leona X., deset tapiserij pa prikazuje dogodke iz življenj sv. Petra in Pavla. V štirih letih so jih stkali v znameniti bruseljski delavnici Pietra van Aelsta (1502-1550) na podlagi Rafaelovih poslikav, t.i. »stripov«, zanje pa so uporabili tudi svilene, volnene, zlate in srebrne niti. Sedem izvirnih Rafaelovih poslikav še obstaja, hranijo pa jih v Viktorijinem in Albertovem muzeju v Londonu in so v lasti britanske kraljeve družine; same tapiserije običajno ciklično razstavljajo v t.i. »Rafaelovih stancah« v Vatikanskih muzejih, sicer pa jih hranijo v Vatikanski pinakoteki.

Rafael žal ni dočakal končne izdelave vseh tapiserij. Po nenadni bolezni je umrl 6. aprila 1520, na svoj 37. rojstni dan. Za njim so žalovale množice ljudi, na njegovo željo pa so ga pokopali v rimskem Panteonu. Petsto let po prezgodnji smrti Rafaelova zapuščina kot delo enega najpomembnejših umetniških likov italijanske renesanse še vedno navdušuje ljubitelje umetnosti po vsem svetu. V času koronakrize si njegove umetnine lahko ogledamo tudi v virtualnem muzeju.