Najstarejše poročilo o obstoju petrovske župnije, katere staro in še danes uporabljeno ime je Nédela (kar pomeni isto kot Sv. Trojica), je šele iz leta 1627. Vendar lahko zagotovo trdimo, da je župnija veliko starejša, o čemer nam pričajo starost njenih podružnic, posestne razmere v župniji in poseljenost tega območja v srednjem veku. Obe petrovski podružnici, Križevci in sv. Ana v Boreči, naj bi obstajali že v 14. stoletju. Področje župnije je bilo poseljeno že okoli leta 1200, o tem nam poročajo sicer zelo skopi podatki. Leta 1208 se na področju župnije omenjajo razni zemljiški gospodje: Tompa, Norša, Iswna in Balbo. Leta 1265 sta prišla do posesti velikega dela petrovske župnije Peter in Pavel, sinova Rihenova iz rodovine Gyure. Ker je bil eden izmed njiju Peter, smemo sklepati, da je po njem nastalo krajevno ime Petrovci, katero najdemo zapisano od leta 1431 dalje.

Oltar v cerkvi svete Ane. FOTO: Ciril Kozar 

Cerkvena zgodovina

Večina ozemlja današnjega Prekmurja je bila približno od leta 1090 pa vse do leta 1920 pod madžarsko civilno in cerkveno upravo. Pred tem časom je bil ta del pod upravo salzburškega nadškofa, ki se je od leta 798 naprej posluževal pomožnega škofa, »karantanskega korepiskopa«. Ta je v nadškofovi podrejenosti vodil misijonsko delo in cerkveno upravo v Karantaniji in Spodnji Panoniji, ki so ji pripadali tudi kraji današnje župnije Gornji Petrovci. Oznanjevanje sta nadaljevala sveta brata Ciril in Metod. Od leta 998 je tudi ozemlje današnje župnije Gornji Petrovci spadalo v škofijo Györ, od leta 1777 pa v škofijo Sombotel. Šele po prvi svetovni vojni je celo Prekmurje in s tem tudi nedelska župnija pripadlo slovenski škofiji in sicer v Mariboru.

Stoletja odrezanosti od ostalih Slovencev pa niso strla prebivalcev »slovenske okrogline«, tudi po zaslugi slovensko zavednih in pokončnih duhovnikov, ki so v cerkvi ohranjali domačo slovensko besedo. Veliko skrb so posvečali tudi tiskani besedi, zato je prekmursko narečje ohranjeno tudi knjižni obliki.

Po prvi svetovni vojni je nova meja močno zarezala med ljudi. Ponekod ob novo nastali meji so se spremenile tudi župnijske meje, kar je ljudi še posebej močno motilo. Tudi Martinje, nekoč del župnije Gornji Senik, je bilo priključeno k župniji Gornji Petrovci. Verniki iz Martinja, ki so imeli do cerkve na Gornjem Seniku manj kot uro hoda, so po novem morali peš skoraj dve uri, da so prišli do župnijske cerkve. Zato ne čudi, da so zelo radi zahajali v podružnično cerkev sv. Ane v Boreči, do katere je potrebno približno toliko časa, kot do cerkve na Gornjem Seniku. Pa ne samo zaradi tega. K tej cerkvi sredi gozda so ljudje radi zahajali že stoletja. Še danes se mnogi radi ustavijo in se umirijo ob cerkvi, okrog katere je vedno lepo urejena okolica, prelepa podoba, ki vabi romarje, popotnike in kolesarje.

Skupina pohodnikov ob cerkvi svete Ane. FOTO: Ciril Kozar 

Čudež ob gradnji cerkve

Še danes med ljudmi kroži legenda o gradnji cerkve. Cerkev naj bi nameravali zgraditi v dolini sredi vasi. Imeli so že pripravljene velike kupe kamenja za zidove. Zjutraj, ko so prišli zidarji, je kamenje izginilo. Našli so ga na vrhu hriba, na mestu, kjer sedaj stoji cerkev. Ker se je to še nekajkrat ponovilo, so sklenili, da bodo cerkev gradili na vrhu hriba. Samo legendo in razmere v stoletjih po gradnji je lepo opisal Lojze Kozar v zgodovinskem romanu Licenciat Janez.

Sedanja cerkev sv. Ane je bila zgrajena leta 1521. Pred tem naj bi na tem mestu že stala majhna cerkev, a zanesljivih podatkov o tem ni. Duhovnik Jožef Košič omenja letnico 1137, dr. Franc Ivanocy pa pravi, da je nastala ob koncu 13. stoletja.

O zgodovini sedanje cerkve je ohranjenih že več podatkov, a je vseeno težko določiti, kakšna je bila v začetku, saj je skozi stoletja doživela več predelav in požar, ki je bil posledica turškega pustošenja. O tem najdemo v vizitacijskem zapisniku naslednje podatke: »Leta 1698 je bila cerkev sv. Ane v Boreči zaradi turškega pustošenja in požiga v celoti prazna (totaliter vacua ob devastationem et inflammationem Othomanicam).«

Od prvotne gotske zasnove se je v notranjščini ohranil le zašiljen slavolok. Strop je bil najbrž lesen, saj so vse cerkve v tistem času na tem področju imele raven lesen strop. Še ob koncu 17. stoletja je bila krita s slamo, zvonik pa je nadomeščal strešni stolpič.

Leta 1739 je bila cerkev v celoti baročno predelana in obokana. Stroške obnove sta nosila gornjelendavski (Grad) grof Leopold Nádasdy in győrski škof Adolf Groll. Spodnji del cerkve je iz kamna, zgornji del je bil ob priliki obokanja dozidan z opeko. Podporniki na zunanji strani prezbiterija so dvočlenski in jih je šest.

Ohranjeni so trije inventarni zapisniki podružnične cerkve sv. Ane v Boreči iz leta 1859, leta 1870 in leta 1894, vsi s podobno vsebino. Cerkvene opreme je bilo malo, nekatera v slabem stanju. Omenja se oltar sv. Ane, lesen kor brez orgel, nekaj klopi, dva Križana, dve podobi, ena sv. Ane, druga sv. Družine. Dva kipa, eden sv. Joahima, drugi sv. Janeza Krstnika. Lesen zvonik z dvema zvonovoma, od katerih je eden 500 kilogramski, v čast sv. Andreja, drugi pa 150 kilogramski v čast sv. Jožefa. Omenjene so še mašne knjige in drugo.

Cerkev, ki je dolga 18,70 m (prezbiterij 9 m, ladja 9,70 m), široka v prezbiteriju 5,30 m, v ladji 7,20 m, visoka 9 m, je leta 1911 dobila nov oltar, prižnico in spovednico.

Največja obnova je bila izvedena ob koncu prejšnjega stoletja. Na novo je bila prekrita celotna streha in odstranjen star omet. Cerkev je bila na novo ometana in prebeljena. Nameščeni so bili novi žlebovi, električna inštalacija in ozvočenje. Tudi zvonovi so dobili električni pogon, saj so po smrti dolgoletne mežnarice in zvonarice kar nekaj let žalostno molčali. Urejena je bilo tudi celotna okolica cerkve, tako da sedaj ves prostor s cerkvijo, s pokopališčem in mrliško vežico ponuja lepo zaključeno podobo. Pri vseh teh obnovah je veliko pomagala domača Občina Gornji Petrovci, predvsem njen župan, ki se je zelo zavzemal, da bi bil ta biser urejen, kot je treba. Občina, ki skrbi za okolico tudi drugih sakralnih objektov, daje velik poudarek na urejenosti tudi te cerkve, čeprav je versko mešana občina, saj v njej živi več evangeličanov kot katoličanov.

Prva stran knjige Jožefa Ficka iz leta 1836. FOTO: Ciril Kozar in arhivsko gradivo družine Kozar

Duhovni poklici

Iz Boreče, te majhne vasi, kjer že 500 let stoji cerkev svete Ane, je izšlo kar nekaj pomembnih duhovnikov, ki so danes širši javnosti premalo znani. Najbolj znan in pomemben za širšo okolico je bil Jožef Ficko (1772 – 1843), katoliški duhovnik in pisatelj. Kot gojenec ustanove »Adellfy« se je šolal v köszeški sirotišnici. V letih 1795 – 1797 je bil dijak liceja v Sombotelu in obenem gojenec semenišča. Tu je končal bogoslovne študije in bil posvečen v duhovnika. Najbolj pomembno obdobje njegove dela se je začelo, ko je prišel v Prisiko, kjer je bil župnik in dekan. Znamenit je kot dušni pastir in kot pisatelj gradiščanskih Hrvatov, ki so živeli na ozemlju takratne sombotelske in györske škofije. Napisal je veliko nabožnih knjig, ki so bile razširjene tudi po Prekmurju, posebno na Goričkem in v Porabju. Bil je tudi zelo socialno čuteč človek, ki je svoje premoženje namenil za različne dobrodelne namene. Med drugim je pri köszeški sirotišnici iz hvaležnosti, da je smel toliko let biti njen gojenec, ustanovil tako imenovano »Fickovo ustanovo«, ki je imela za podlago 4.000 forintov. Namenjena je bila za brezplačno šolanje Fickovih sorodnikov od začetka do končane visoke šole. Če ni bilo sorodnika, se je smel iz te ustanove šolati kak drug otrok iz Boreče, bodisi katoliške ali nekatoliške vere, kar lepo priča o njegovi verski strpnosti.

Ustanova je po koncu prve svetovne vojne propadla, saj je Boreča pripadla novi državi SHS.

Jožef Ficko je poskrbel tudi za pogoste svete maše v cerkvi sv. Ane v Boreči. Kot je pred leti zapisal nédelski župnik Matija Rous, je Ficko s posebno dotacijo omogočil nédelskemu župniku, da je ob določenih praznikih desetkrat na leto maševal pri sv. Ani, da so okoliški verniki lažje prišli k sveti maši.

Novomašnik Alojzij Kozar v cerkvi svete Ane. FOTO: Ciril Kozar in arhivsko gradivo družine Kozar

Deset tisoč zbranih ob cerkvi svete Ane

26. julija 1936 je bila pri cerkvi sv. Ane slovesnost nove maše, ki jo je daroval Lojze Kozar iz sosednjega Martinja. Slovesnosti se je po poročanju časopisa »Novine« udeležilo okrog deset tisoč ljudi, med njimi veliko število vernikov z druge strani meje (iz Porabja), kar je razumljivo, sploh če upoštevamo bližino meje in dejstvo, da je bil Lojze Kozar rojen in krščen v župniji Gornji Senik, ki je po razmejitvi ostala na drugi strani meje. Zanimiv je tudi podatek, da naj bi se slovesnosti udeležilo tudi 3000 evangeličanov. Domači nédelski župnik se zaradi bolezni ni mogel udeležiti velikega slavja. Namesto njega je novomašnika pri oltarju spremljal Karel Ficko, rojak iz Boreče (tudi on se je šolal s sredstvi Fickove ustanove), takrat župnik v Markovcih.

Novomašna podobica. FOTO: Ciril Kozar in arhivsko gradivo družine Kozar

Leta 2015 se je začel postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja, ki se od takrat imenuje Božji služabnik. Ob 80. obletnici nove maše Božjega služabnika Alojzija Kozarja je bila 24. julija 2016 pri cerkvi sv. Ane v Boreči spominska slovesnost, ki sta jo skupaj pripravili župnija Gornji Petrovci in župnija Odranci. Ob tej priložnosti je bilo postavljeno spominsko znamenje, dve roki, ki držita hostijo, na hostiji pa je vklesan zapis iz novomašnikovega dnevnika izpred osemdesetih let: »Prvič sem držal v svojih rokah onega, ki je večji kakor vesoljstvo, Njega, ki je vsa moja ljubezen.«

Znamenje v spomin na novo mašo. FOTO: Ciril Kozar 

Duhovnik Ivan Camplin, ki je leta 1981 prišel pomagat obolelemu petrovskemu župniku Matiji Rousu, je zelo rad zahajal v cerkev sv. Ane. Čeprav že v letih, ko mnogi že odnehajo, je več kot dvajset let z neverjetno voljo in zanosom deloval v tej, na široko raztreseni, številčno pa majhni župniji. Uvedel je redne nedeljske maše tudi v cerkvi sv. Ane.

Leta 1992 je bil pri cerkvi sv. Ane organiziran prvi nastop cerkvenih pevcev soboške dekanije na »majniškem koncertu«. Pevski zbori so se zelo radi udeleževali teh revij.

Domača pevska skupina na »majniškem koncertu«. FOTO: Ciril Kozar

Od leta 2009 naprej se je revija cerkvenih pevskih zborov soboške dekanije preoblikovala v škofijsko srečanje cerkvenih ljudskih pevcev, namenjena manjšim zborom, oz. skupinam, ki pojejo cerkvene ljudske pesmi in vse leto skrbijo za petje pri maši. Epidemija je leta 2020 onemogočila, da bi s temi srečanji nadaljevali.

Naslovnica knjige Cirila Kozarja

Tudi slovesnost ob 500-letnici cerkve sv. Ane smo morali iz istega razloga prestaviti za eno leto. Je pa v sklopu praznovanja lani izšla monografija, ki s sliko in besedo opisuje vas Borečo in cerkev sv. Ane: Ciril Kozar, Boreča - vas pod zavetjem Sv. Ane.