Sveti oče je zbrane v nagovoru spodbudil, naj bodo znamenje upanja za družine, ki so doživele rojstvo otroka s posebnimi potrebami, »da se nihče ne bo zaprl vase, v žalost in obup«. Kot poroča Radio Vatikan, je spomnil na začetke gibanja in med drugim izpostavil, kako ravno najslabotnejše osebe lahko postanejo vir sprave, saj nas vse pozivajo na pot spreobrnjenja:

»Petdeset let je minilo od romanja v Lurd za veliko noč leta 1971, na katerega so bile povabljene duševno prizadete osebe, njihove družine in številni prijatelji. Od tistega trenutka se je pod ljubečim Marijinim pogledom začela izkušnja Vera in luč: Sveti Duh je spodbudil rojstvo nečesa, česar nihče ni predvidel, namreč vaših skupnosti, v katerih praznujete veselje, spravo in medsebojno občestvo. Tako sta luč in moč vstalega Gospoda dali upanje številnim osebam, ki so se počutile izključene in zavrnjene, včasih celo v Cerkvi.«

Bog ljubi vsako osebo, tudi in zlasti najmanjšo in najbolj krhko, ki ima tudi svoje mesto v Cerkvi in svetu.

Od tistega trenutka naprej je Sveti Duh spremljal pot gibanja in v številnih državah na vseh celinah so nastale številne skupnosti Vera in luč, ki so prinašale sporočilo ljubezni in sprejemanja. To sporočilo nas po papeževih besedah spominja, da Bog ljubi vsako osebo, tudi in zlasti najmanjšo in najbolj krhko, ki ima tudi svoje mesto v Cerkvi in svetu.

Skupnost Vera in luč je po papeževih besedah »bila in je preroštvo, saj so najslabotnejše osebe pogosto zavržene in veljajo za neuporabne v tej kulturi odmetavanja« in to preroštvo je danes še pomembnejše, saj ljudi opominja, da je raznolikost bogastvo in da nikoli ne sme postati razlog za izključevanje in diskriminacijo.

Simbol gibanja Vera in luč FOTO: Wikipedia

Gibanje Vera in luč je tudi ekumenska pot, je prepričan sveti oče, saj se v teh skupnostih srečujejo osebe različnih krščanskih veroizpovedi; in »ravno najslabotnejše osebe postanejo vir sprave, saj nas vse pozivajo na pot spreobrnjenja«.

Papež je zbrane še povabil, naj znotraj krščanskih skupnosti delujejo kot kvas, naj se ne osamijo in ne zapirajo vase, temveč naj sodelujejo v življenju Cerkve v svoji župniji in občestvu, prinašajo svojo izkušnjo in pričujejo o Božji izbiri najbolj zadnjih, malih in izključenih. Zaželel jim je, da bi duh občestva in prijateljstva iz njih vedno napravil »orodje sprave in miru, predvsem tam, kjer so spori in razhajanja«.

Naj vas sonce vere in upanja, ki kuka izza oblakov naših strahov in negotovosti, vedno spremlja na poti, ki vas še čaka.

Ob koncu nagovora je Frančišek oče spomnil še na simbol gibanja Vera in luč, ki je čoln na razburkanem morju, medtem ko se sonce po nevihti kaže izza oblakov. Med epidemijo koronavirusne bolezni je namreč ob misli na evangeljski prizor o učencih v nevihti pogosto dejal, da smo vsi v istem čolnu, zato je zbrane potrdil v njihovem prizadevanju: »V nevihtah, ki jih doživljajo osebe in družine, bodite majhen čoln, na katerem lahko vsakdo najde svoj prostor, v gotovosti, da je na tem istem čolnu Gospod Jezus. Naj vas sonce vere in upanja, ki kuka izza oblakov naših strahov in negotovosti, vedno spremlja na poti, ki vas še čaka.«