Novi dnevni rekordi s številom novookuženih z najnovejšo različico covida-19, neizbežne karantene in ostali ukrepi za zaščito zdravja so z nami že skoraj dve leti. Žal je, kot kažejo podatki, precepljenost v Sloveniji zgolj okoli 58-odstotna. Od začetka epidemije je umrlo že več kot 6100 Slovencev.

Če se ozremo v preteklost, v leto 1972, ko se je Slovenija nazadnje srečala z izrednim stanjem zaradi nalezljive virusne bolezni, je bila situacija razrešena mnogo hitreje. Na območju celotne tedanje države je bilo uvedeno krizno/vojno stanje. V desetih dneh je bilo cepljenih kar 18 milijonov prebivalcev (skoraj 90 %) in epidemije je bilo konec v dveh mesecih. Čeprav je bila smrtnost pri črnih kozah 20–30-odstotna, je bilo žrtev manj kot 50. Morda je bila številka nekoliko večja, saj je bilo Kosovo kljub pomoči zdravniških ekip iz vse Jugoslavije ne povsem pregledano območje.

Vsekakor je neizpodbitno dejstvo, da sta stroga karantena in hitro množično cepljenje zatrla širjenje v kali.

Črne koze

Virus variole ali črne koze, ki se tako kot kakšna novodobna virusna bolezen prenaša prek kapljic iz ustne, nosne ali žrelne sluznice, nima pravega zdravila in se je pri obolelih največkrat na telesu pokazala s številnimi, z gnojem napolnjenimi izpuščaji. Poleg vročine in brazgotin, ki se lahko pojavijo kot posledica izpuščajev, je pri bolnikih lahko prišlo tudi to slepote, poškodovanja roženice ter raznih deformacij udov, torej kot posledica artritisa, ki je lahko nastopil skupaj z virusom. Na milijone ljudi pa je skozi zgodovino zaradi te bolezni tudi umrlo.

Bolezen je bila prisotna že v starem Egiptu; nekaj mumij izdaja prisotnost te bolezni. Seveda so črne koze zajele tudi druge dele sveta, sčasoma kar vse celine. Kosile so vsepovprek: od zadnjega hlapca pa vse do kronanih glav. Krepka vladarica Marija Terezija jim je bila kos, mnoge druge pa so spravile pod rušo.

Tisoč let že mineva od prvih namernih okužb, ki so prišle na misel tedaj zelo naprednim Kitajcem.

Tisoč let že mineva od prvih namernih okužb, ki so prišle na misel tedaj zelo naprednim Kitajcem. S prenašanjem gnoja obolelih na zdrave ljudi so uspeli doseči lažji potek bolezni, ki je pustil presenetljivo dobro imunost. Tehnika je počasi potovala nazaj proti Evropi.

Angleški zdravnik Edward Jenner je leta 1796 opazil, da so mlekarice pogosto obolevale za govejimi kozami, hkrati pa so bile odporne proti črnim kozam. Z gnojem izpuščaja govejih koz je zato okužil dečka. Zbolel je z blagimi simptomi, hkrati pa je bil pozneje brez znakov bolezni, ko ga je zdravnik okužil s pravimi kozami. Postopku je dal tudi ime: vakcinacija. Znamenita Kraljeva družba, ki ji je posredoval ugotovitve, je pomembnost tega odkritja spregledala. Ker je vedel, da mora reševati življenja, je vse to objavil v knjigi, ki je hitro obšla staro celino in pri nas zagledala luč sveta v Vodnikovem prevodu.

Koze v Sloveniji

Črne koze so sčasoma dosegle tudi območje Slovenije. Te so leta 1801 na našem ozemlju terjale več kot 4000 življenj. Odgovor na številne smrti pa so bili ukrepi, ki bi predvidoma zmanjšali število obolelih in umrlih za kozami. Leta 1812 se je začelo načrtno cepljenje otrok proti črnim kozam; v enem letu jih je bilo cepljenih preko 7000. Ob vpisu v službo v javno upravo pa so kandidati zaposlovalcu morali predložiti potrdilo o cepljenju proti črnim kozam. Do konca leta 1822 je bilo predpisano splošno in obvezno cepljenje. Po drugi strani pa je bilo kaznivo »skrivati« bolnika s kozami.

Leta 1812 se je začelo načrtno cepljenje otrok proti črnim kozam; v enem letu jih je bilo cepljenih preko 7000.

Zelo staro potrdilo »PCT« hranimo tudi v družinskem arhivu. Čeprav sega še v devetnajsto stoletje, je že v slovenskem jeziku (glej fotografijo).

125 let stari PCT – Ko se je pradedek pisca tega prispevka leta 1896 vpisal na mestno šolo v Kranju, mu je zdravnik za nazaj napisal potrdilo o cepljenju. Večina otrok potrdila ni potrebovala, zato so ga raje izdali šele ob potrebi. FOTO: družinski arhiv pisca

Epidemija 1972

Na območju Jugoslavije o črnih kozah 45 let ni bilo ne duha ne sluha, vse do leta 1972, ko je bilo tudi v Sloveniji zaradi njih razglašeno izredno stanje. Do takrat je bilo na območju Slovenije proti tej bolezni obvezno cepljenje otrok, ko so dopolnili tri mesece starosti. Poživitveni odmerek so dobili le tisti prebivalci, ki so kam potovali, seveda pa tudi zaposleni v nekaterih javnih službah. V sedemdesetih letih so bile črne koze še vedno prisotne v kar nekaj neevropskih državah. Za našo zgodbo je pomemben Irak.

Točno tam se je leta 1972 na poti iz Meke spotoma ustavil kosovski romar, ki je od okuženega trgovca kupil piščal (vse to in boj z epidemijo lepo prikaže jugoslovanski film Variola vera, 1982). Romar je bil proti kozam cepljen, zato ni zbolel, a je kljub temu ob svojem prihodu v domovino sredi februarja širil okužbo. Približno mesec dni se je bolezen širila, ne da bi jo zdravstvena stroka prepoznala. Bolezen je izbruhnila predvsem v južnem delu Jugoslavije, tj. na Kosovu in v Srbiji.

Bolezen je izbruhnila predvsem v južnem delu Jugoslavije, tj. na Kosovu in v Srbiji.

V rajnki državi je pri nas delalo kar dosti delavcev z juga, zato je tedanji sekretar za zdravstvo konec marca izdal odredbo o obveznem cepljenju prebivalstva. Že naslednjega dne je na terenu več sto ekip neutrudno delalo, da bi v čim krajšem času zagotovili karseda visoko precepljenost. Trud za skupni cilj se je samo še stopnjeval; 30. marca je stopil v veljavo odlok, ki je narekoval obvezno mobilizacijo vseh zdravstvenih delavcev. Rezultat takšnega neutrudnega prizadevanja pa je bil, da je bilo v desetih dneh cepljenih več kot 85 % prebivalcev Slovenije.

Tedaj se je zrušil jugoslovanski »schengen«. Menda so miličniki pri Otočcu kar dosledno pregledovali popotnike z juga. Potrdila so bila le analogna (cepilni karton ali drugo potrdilo), a »neprenosljiva«, saj so morali pokazati tudi brazgotinico na rami.

Obvezno cepljenje proti črnim kozam v eni izmed kosovskih vasi. FOTO: Wikipedia

H koncu epidemije, ki se je končala razmeroma hitro, je botrovalo tudi sodelovanje Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in vojske. S pomočjo obeh je bilo namreč v Jugoslaviji cepljenih 18 milijonov državljanov. Organizacija je izrekla posebno pohvalo tedanji oblasti, da je z odločnostjo ustavila koze. Menda jih je romarjev znanec nehote ponesel v Hamburg, a so tudi tam ustrezno ukrepali.

Leta 1977 je bil svet priča enemu največjih uspehov sodobne medicine: s cepljenjem svetovnega prebivalstva so bile črne koze iztrebljene.

Konec epidemije je s sabo prinesel tudi novo cepilno strategijo. Od leta 1973 je bilo cepljenje proti kozam obvezno za otroke med 2. in 3. letom starosti, pri vstopu v šolo in v 14. letu starosti. Do konca desetletja pa cepljenje proti kozam ni bilo več obvezno za vse državljane, pač pa zgolj za tiste, ki so potovali v države, kjer so še bile prisotne koze ali je država zahtevala cepljenje. Leta 1977 pa je bil svet priča enemu največjih uspehov sodobne medicine: s cepljenjem svetovnega prebivalstva so bile črne koze iztrebljene. 

Učinkovito, a ne brezhibno

Nobeno zdravilo, cepivo ali drugi farmacevtski pripomočki niso brezhibni in stoodstotno učinkoviti. Cepljeni proti kozam so na svoji koži največkrat izkusili ravno težave s kožo na mestu cepljenja, ki so praviloma hitro izzvenele. Te je občutilo dobrih 80 odstotkov cepljenih. Vsi ostali stranski učinki so bili redki. Pri približno treh odstotkih cepljenih so se pojavile težave z vidom, tri osebe so celo utrpele okvaro vida. Slab odstotek ostalih zapletov pa je predstavljal t. i. postvakcinalni encefalitis oziroma vnetje možganov, ki se je pojavilo zaradi cepljenja. Glavnina stranskih učinkov se je pojavila pri prejemu drugega odmerka. Od prvega so pri mnogih pretekla bistveno več kot tri leta, zaradi česar je včasih telo odreagiralo, kot da s cepivom ni seznanjeno.

Cepljeni proti kozam so na svoji koži največkrat izkusili ravno težave s kožo na mestu cepljenja, ki so praviloma hitro izzvenele.

Vrnimo se v sedanjost, ko konca trenutne epidemije še vedno ni na obzorju. Kljub temu da strategija cepljenja proti covidu ni tako učinkovita, kot je bila pred petdesetimi leti, to ni edini dejavnik, ki podaljšuje epidemijo. Že pri sami okužbi namreč koronavirus pušča kratkotrajno imunost, pri cepljenju ravno tako ne prav dolge. Pri črnih kozah je imunost tako pri prebolelosti kot pri cepljenju mnogo bolj dolgotrajna. Koronaviruse kot take poznamo od 60. let prejšnjega stoletja, medtem ko so črne koze človeštvu znane že tisočletja. Tudi sam virus Sars-cov 2 se obnaša precej drugače kot variola, saj mnogo več mutira. Ker pa je bil najverjetneje ustvarjen v laboratoriju ali se je preselil z živali na človeka, v svojem telesu nimamo nobenih spominskih imunskih celic, da smo bili kadarkoli v stiku z njim, zato je telo toliko bolj dovzetno za okužbo.

Koronaviruse kot take poznamo od 60. let prejšnjega stoletja, medtem ko so črne koze človeštvu znane že tisočletja.

In še nekaj je res. Če bi pred 50 leti ljudje tako množično potovali kot danes, bi najbrž imeli več žarišč bolezni. To bi precej otežilo delo požrtvovalnim zdravstvenim delavcem, ki so tako tedaj kot danes v polnosti izpolnjevali svoje poslanstvo v skladu s prisego svojega antičnega vzornika.

Prispevek je objavljen v februarski številki Slovenskega časa.