Te vrstice pišem kot oče štirih, ki so (dva ga še vedno) obiskovali javni vrtec. In kot mož vzgojiteljice v ljubljanskem javnem vrtcu. Odlično pognojen teren torej, boste rekli, za petje slavospevov javnim vrtcem. In res jih bom! Kajti z mojimi očali z njimi ni nič narobe. Tudi mednarodne primerjave to potrjujejo: kakovost pedagoškega procesa in zaposlenih v njem, dostopnost, sodelovanje s starši, obogatitvene dejavnosti … so primerljivi z najbolj razvitimi evropskimi državami.

To pa seveda ne pomeni, da preziram zasebno pobudo na področju vrtcev ali da jo ocenjujem za nepotrebno ali celo škodljivo. Ravno nasprotno. Prepričan sem, da zasebni vtrci ostrijo konkurenco v predšolski vzgoji in s tem tudi javne silijo, da delajo še bolje in kakovostneje, da jih monopol ne uspava ali dela samozadostnih. To vidim na domačem pragu, v domači občini, ki ima odlična javni in zasebni vrtec. Konkurenca koristi zlasti javnemu.

Strah pred zasebnimi vrtci je odveč. S petodstotnim...