Že od malega imam rada tek. Ples seveda še bolj, ampak že osnovnošolski učitelji so me poslali na kak občinski kros in na nekaj skokov v daljino. Videli so potencial mojih dolgih nog in tega, da sem uživala v gibanju. Nisem bila zaseden otrok. Kasneje sem plesala, a večkrat smo za ogrevanje pred učenjem koreografije tekli. Ko sem spoznala bodočega moža, sva kot študenta preživljala čas tudi s tekom. In s cimrami smo tekle.

Mesec dni pred poroko sem se odločila, da odtečem še en Tek trojk ter mali maraton in takrat je vse skrbelo, da se bom polomila, šepala v poročni obleki ali bila kakorkoli drugače opraskana. Ja, pri teku so možni tudi padci. Ko so prihajali otroci, sem še vedno tekla za sprostitev. To je bil odličen čas za molitev in premišljevanje. Do vsake naslednje nosečnosti sem se tudi uradno udeležila teka na 10 km. Na tekmah se mi je zdelo super vzdušje, ta skupinska dinamika ljudi, ki tečemo, se mi vsakič znova zdi posebno doživetje! Rada sem tudi še ostala na prizorišču in opazovala prave maratonce. Da zmorem mali maraton, sem vedela, ampak kadar sem po 21 km prišla v cilj, si nisem mogla zamisliti, da bi jih z utrujenimi nogami pretekla še 21!!

Že dolgo sem si želela preteči celoten maraton

Želja pa je vseeno rasla in v mislih sem se poigravala s tem, kako se bom nekega dne, tudi če to ne bo uradno, lotila teka na 42 km. Da izkusim. Na enem izmed Tekov trojk sem to povedala tudi naglas in prijatelj Primož, ki je do takrat pretekel že lepo število maratonov, me je takoj podprl, da bom to zmogla. Kasneje sem dobila idejo, da to dolgo razdaljo pretečem, ko bom stara 42 let. V zahvalo za življenje, za 42 let, ki jih lahko (zaradi dveh rakovih zgodb in enega hudega spontanega splava) sploh ne bi doživela. Lani sem začela s pripravami in tekla večkrat, po načrtu, prvič tudi v snegu, dežju, vetru … hotela sem biti pripravljena na različne razmere. Primož mi je pomagal z nasveti in mi obljubil, da bo na maratonu tekel z mano.

Primož in Helena po teku z medaljama okrog vratu. FOTO: osebni arhiv

Priprave so nas povezale

Treningi so bili včasih res borba same s seboj, z lenobo, ker sem vedela, da je to na urniku, zunaj pa piha. Raje bi ostala tule pri toplem kaminu. Še večkrat pa je bil čisti užitek it ven in teči ob morju, v drugih mestih, z možem ob sebi. Na daljših treningih sta bila ob meni sinova Pavel in Tadej. Enkrat eden, drugič drugi sta kolesarila poleg mene in peljala vodo, nekaj vitaminov in kakšno proteinsko ploščico. To je bil dragocen in milosten čas z njima. Vmes sem lahko poslušala, kar sta mi imela povedati, čudila sta se, da lahko toliko pretečem in se tudi onadva navdušila nad tekom. Pa koliko novih idej smo napletli vmes!

Spodbuda iz Svetega pisma

14 dni pred tekom sem se še bolj poglabljala v Sveto pismo in dobila odlično spodbudo, kako naj tečemo dober tek življenja. Ob koncu življenja bomo dobili zmagovalni venec, vsi tečemo k cilju po nagrado, pa naj se tega zavedamo ali ne (Flp 3,14; Jak 1,12; Raz 2,10). Lahko tečemo na slepo, lahko pa smo usmerjeni, da pridemo tja, kamor si želimo (1 Kor 9,26). Torej, cilj imam, kako pa mi bo uspelo, bo pa sodil Gospod. In tudi pri maratonu sem želela priti v cilj. A če ne bom, gre tukaj le za mini neuspeh, ne za večen venec življenja.

Molili smo za vse tekače, ne le zame

Končno je prišla znamenita maratonska nedelja! Večer prej smo družinsko molili za vse tekače, ne le zame. Zgodaj sem šla v posteljo in vstala zgodaj, da sem lahko bogat zajtrk zaužila tri ure pred začetkom. V molitvi sem se spomnila svetopisemskih vrstic o teku, boju, zmagi … odmevala pa mi je tudi misel iz knjižice o teku, ki mi jo je podarila Primoževa družina: »Ni pomembno, ali v cilj pritečete prvi ali zadnji, dokler lahko rečete: Prišel sem na cilj.« (Fred Lebow) To lahko velja tudi za večnost!!

Ko sem prevzela štartno številko, je deževalo. »Blagoslov za tekače, da ne bo prevroče,« sem si mislila.

Pa se je pričelo ... 

Nekaj pred deveto sva se s Primožem že ogrevala v neskončni množici. Razmišljala sva, kako je zmagovalec že vsak, ki si upa nositi zeleno obarvano štartno številko, da je precej naredil že do tu, da je prišel na štart. Prijetno sva klepetala, dokler bobni niso postali preglasni … Kmalu je množica začela hoditi, vmes na voditeljev znak dvigovala roke in širila tekaški zanos, da gremo na pot. Po štartni črti sem začela teči in zdelo se mi je, da se premikamo počasi, da ne morem nikamor, ampak tak je bil tudi načrt: začeti počasi, ker želim teči modro in premišljeno, da me vmes ne »zmanjka«. Kmalu je ura pokazala, da se premikava precej hitro in da je morda smiselno malo upočasniti. Seveda, tisti, ki bodo pretekli polovičko, lahko pospešijo, jaz pa moram vseeno malo hranit moči.

Primoža sem takrat videla kot zelo ponižnega, da bo svoj 20. maraton odtekel v počasnejšem tempu in mu ne bo pomemben čas, temveč to, da me spodbuja, da pazi, da bom hidrirana in bo tole zame lepa izkušnja. Jaz pa sem se počutila varno, ker je Gospod poskrbel, da je lahko z mano nekdo, ki ima izkušnje.

Deset kilometrov je šlo tako hitro mimo. Ob progi so bili navijači, v ozadju glasba in upanja polni obrazi tekačev ob meni. Tudi do polovice sem ostala še dokaj sveža, brez bolečin in se razveselila prijateljev z otroki ob progi. Koliko veselja in energije sem dobila od teh malih ročic in komaj čakala, da v drugem delu proge zagledam tudi vse moje.

Pričevanje Helene in njenega moža Aleša o soočenju s preizkušnjo raka: preberite. 

V sebi sem tiho molila in se zahvaljevala

Noge so še naprej teptale razmočeno cesto, moj pogled je bil usmerjen naprej, v sebi pa sem tiho molila in se zahvaljevala za moje življenje. Ta maraton je bil posvečen zahvalam. Kar precej ljudi sem vključila tudi s priprošnjo Bogu, a sem se Mu najprej tudi zahvalila, da so v mojem življenju. Okoli 24. kilometra sem začutila, da bi noge sedaj že hodile, ne bi več tekle. Seveda, tudi treninge do 30 km sem opravila z nekaj hoje. Brez slabe vesti sem si privoščila nekaj hoje, potem pa v ušesa vtaknila slušalke. Čas je bil za nekaj glasbe, pri hitrih ritmih me takoj zamika, da bi plesala. Samo da bodo tokrat noge plesale samo s koraki naprej. Tako sem nadaljevala. Primož mi je ponudil še nekaj bombončkov in mi na vseh postajah prinesel vodo. Poročal mi je, da imava dober tempo in kje bova kdaj zavila levo ali desno, da sem se lahko pripravila in se na široki cesti pomaknila na eno ali drugo stran.

Kje je bilo najtežje?

Najbrž ta sredina, do 30 km. Ker sem imela treninge predpisane do 30 km, me je rahlo zaskrbelo, kako bo šel zadnji del, s katerim pa še nisem imela prav nobene izkušnje. Ampak veselila sem se, da so noge super, da nimam bolečin in čeprav sem tempo upočasnjevala, sem imela še vedno dovolj zalog moči. Tu sem razmišljala tudi o trpljenju. V ušesih je sicer igrala vesela glasba, a moje misli so se vrtele okoli tega, kako moramo včasih za vredne stvari v življenju tudi skozi trpljenje. Tako jih še bolj cenimo. In čeprav trpljenje v osnovi ni privilegij, se nam skozi trpljenje in odpovedovanje izostri tudi čut za tisto, ker je res vredno. Odpade precej balasta.

Tečem, ker mi je to omogočil Stvarnik

Potem pa se je zvrst glasbe zamenjala. Zaslišala sem slavljenjske pesmi in to mi je dalo novega zagona. Da sem lahko skozi tek slavila in se veselila mojih 42 let! Primož se je nasmehnil, ko se nisem mogla zadržat in sem določene stavke kar odpela naglas: »Through you I can do anything, I can do all things, for it's You who give me strength, nothing is impossible …« Vau, kako resnično! To, da lahko tečem, je zato, ker mi je to omogočil Stvarnik. Da sem zdrava in imam noge. In On bo tudi poskrbel, da bo ta napor zdravilen za telo in krepčilen za duha. In res zmorem zato, ker je moja moč tudi v Njem! Z Njim ni nič nemogoče! Kasneje sem še pri eni drugi pesmi stegnila dlani in zapela: »Jesus is alive!« Ni me zanimalo, kaj si mislijo ostali, da le lahko slavim Jezusa z vsem bitjem, tudi ko tečem.

Zahvaljevala sem se za moža, ki mi je pripravil glasbo. Vedel je, da me bo to povezalo z Očetom. Da ne smem teči brez Njega.

Zadnji kilometri v bolečinah

Pri 35. km se je pojavila prva bolečina v levem kolenu. Toda ker nisem imela krčev, sem bila mirna. Ko pa sem na zaslonu videla, da je moj čas točno 4 ure, me je to pognalo naprej. Ah, 7 km bo pa res mala malica! No, bil je kar konkreten obrok, toda pretekla sem vse. S špikanjem v kolenu, po zadnjih asfaltnih klančinah in s spodbudo mojih, ki so bili ob progi zadnjih nekaj kilometrov. Z nasmehom sem šla skozi cilj in takoj prejela medaljo ter majčko.

Neizmerna hvaležnost

Ko sem pogledala na cilj, sem videla, kako so tekači dvignili roke v zrak. Videla sem izjemno zadovoljstvo, ponos in solzice v očeh. Kasneje sem videla objeme in s kakšnim užitkom so nekateri posegli po goveji juhi, posladkih, vitaminih. Res prijetno vzdušje. Primožu in njegovi družini sem se zahvalila že prej, vmes in potem, Bogu pa se želim zahvaljevat vsak dan posebej. Hvala tudi Katji in njeni družini ter vsem mojim. Hvala prijateljicam, ki ste mislile name.

Helenini najbližji so zelo ponosni nanjo. FOTO: osebni arhiv

Dokončati življenjski tek in ohraniti vero

Morda smo tekači res norci, ampak tudi Jezusove učence so imeli za norce. Tega, da nekateri v meni vidijo norost, sem se že navadila (1 Kor 1,18). Ne gre le za fizični tek, temveč za to, da dokončam življenjski tek, ohranim vero in sežem po večnem življenju, v katerega sem poklicana (2 Tim 4,7 in 1 Tim 6,12).

Kar sem se naučila tudi skozi maraton, pa je to, da je vredno. Vredno je živeti v Jezusovi ljubezni. Vredno zahrepeneti po nagradi. Vredno je teči dolgo pot, tudi če se vprašaš, ali boš zmogel. Vredno je biti na pravi progi in zadovoljno priteči v cilj. Ne le pri maratonu, temveč tudi na naši poti do večnosti. Največja zmaga vselej pride iz vere, od Boga (1 Jn 5,4 in Prg 21,31).

P. S.

Ko me je urednica prosila, če bi napisala kaj o maratonu, se je v meni takoj oglasilo: »Helena, rekla si, da tega ne boš dajala v javnost.« Kmalu zatem sem raziskovala po svojih globinah, zakaj se mi upira, da bi o tem vedeli še drugi. Ker maraton preteče le 1 % Slovencev, ostalih 99 % pa kritizira iz udobnega naslanjača? Ker bodo rekli »eh, še ena važička«? Ker sem opazila že toliko komentarjev, kako smo norci, ko plačamo, da lahko tečemo po asfaltu in se namučimo za eno neumno medaljo? Ker sem prebrala tudi določeno zdravniško mnenje, naj bivši rakavi bolniki s tekom ne delamo stresa telesu?

»No, najprej ga moram preteči,« sem rekla urednici, »šele potem lahko naredim kak zapis«. Odluščila sem precej plasti s sebe, da mi je postalo vseeno, kaj si boste o tem mislili vi, ampak to je moja izkušnja.