Strinjati pa se je mogoče tudi s tistimi, ki menijo, da je zelo vprašljivo, ali je Golob sposoben to spremembo nasloviti (idejno razčleniti in formulirati) ter jo udejanjiti.

Pojdimo po vrsti. Dejstva, da je za Goloba glasovalo 406.000 (v torek, 26. aprila, ob 9. uri zjutraj, ko smo oddajali ta tekst, je spletna stran Državne volilne komisije podajala število 405.903 glasov za Gibanje Svoboda, op. ur.) volivcev, se na da razložiti z: češ »strici iz ozadja«, češ »favorit medijev«, češ sploh in oh zvita propaganda. 

Drži, to troje je prispevalo k veliki zmagi. A zgodilo se je nekaj več, nekaj, česar v tolikšni meri ni pričakoval niti Golob.

Se je na belo nedeljo zgodilo ljudstvo? 

Zdi se, da je široka množica v Robertu Golobu začutila človeka, preko katerega lahko močno udari po etablirani politiki, se pravi hkrati po opozicijskem KUL-u in hkrati po Janševi vladi. KUL-u ni pomagalo, da se je s peno na ustih boril proti Janši. 

Janši ni pomagalo, da je kovidno Slovenijo briljantno popeljal med gospodarsko uspešne države, ob vojni v Ukrajini pa jo kot pozitivno junakinjo postavil na naslovnice svetovnih medijev.

Povedano drugače, množičen glas za Goloba si lahko razlagamo kot množičen protestni glas zoper dozdajšnjo slovensko politiko in kot močan impulz k spremembi. 

Med ljudstvom in Golobom se je na belo nedeljo zgodil nekak »čarni moment« (prim. nauk Maxa Webra o karizmatičnem voditelju), ki ga verjetno že čez nekaj mesecev ne bo več. Z »ljudstvo« tu seveda ne mislimo na znan buržujski pomladek, ki si to besedo lasti, vsakič ko potiska pedale.

Med ljudstvom in Golobom se je na belo nedeljo zgodil nekak »čarni moment«, ki ga verjetno že čez nekaj mesecev ne bo več.

Zadeva spominja na triumf Mira Cerarja iz leta 2014. Tudi takrat smo zaznali željo sredinsko usmerjenega volivca, da bi se slovenski politični prostor etično prečistil. Miro Cerar se je zdel misiji primeren človek. 

Bil je priljubljen, na trenutke je nastopal kot nekak guru etike, njegova zmaga z naskokom je bila dobra popotnica. Po drugi strani je sodstvo Janeza Janšo, njegovega tekmeca, diskreditiralo in strpalo v zapor. 

A v opozorilo nam bodi rezultat. Politični prostor se je v letih Cerarjeve vladavine dodatno »zaciklal« v pogubno kulturo spopada. Za nameček nam je prinesel oblike radikalizacije, za kakršne smo mislili, da se po letu 1990 ne morejo več pojaviti.

Eno je namreč razglašati »očiščenje in pomlajenje«, drugo je biti dovolj sposoben, suveren in svoboden, da ta toliko želeni demokratični ambient višje kakovosti tudi pravilno nasloviš in ustvariš.

Te dni iz okolice Roberta Goloba slišimo vznesene besede o »zmagi demokracije«, podnožje njegovih nog cveti od dobrih namenov. Obenem vidimo, kako za silhueto z beethovnovsko frizuro iz polteme izstopajo velika usta onih, ki so bili desetletja dolgo tako ali drugače vajeni na obilne kose proračunske potice. 

Ob njih se sučejo spretni jeziki onih, ki so bili desetletja dolgo vajeni na svojo dominacijo v medijih, v kulturi, v akademskem prostoru. Tu so še ideološki radikalci, ki spominjajo na maoiste iz časov kitajske kulturne revolucije; tu so v rajnki Jugoslaviji obtičani don kihoti, razni kripto-putinovci, celo antivakserji. Vsi ti čakajo, da jih bo »mesija« ugledal in potrdil.

Bo dr. Robert Golob dešifriral belonedeljsko sporočilo slovenskih množic? Njegovi prvi koraki in izjave kažejo, da mu dešifriranje ne gre najbolje od rok in da je vsaj polovico od 406.000 glasov, ki jih je dobil, že potisnil na stranski tir.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (17/2022).