Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,12–15)

FOTO: Unsplash.

Duh je odvedel Jezusa v puščavo, »takoj nato«, reče evangelij, po tistem nemara čudežnem dogodku ob krstu v Jordanu. Res, takoj po lepem sporočilu: »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11), se za Jezusa začenja puščava, kjer »je bil med zvermi in so mu stregli angeli« (Mr 1,13).

Puščava, kraj smrti in kraj tišine, kraj, kjer je umrlo staro izraelsko ljudstvo in se rodilo novo, pripravljeno za obljubljeno deželo.

Med dvema stranema, med katerima se mora vsakokrat na novo odločiti, stoji človek, vedno, ne samo v puščavi, in izbira, koga bo poslušal, angele ali zveri. »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo« (5 Mz 30,19).

Zato se Marku za razliko od Mateja in Luka ne zdi pomembno omeniti, v čem so bile Jezusove skušnjave, to naj bi odkril kar bralec sam, menda v primerjavi z lastnim življenjem. Bolj ga zanima trajanje teh skušnjav, 40, čas ene generacije, da bi razumeli, da je trajanje preizkušnje celotno Jezusovo življenje. Tako kot naše.

Puščava

Zato pa potrebuje puščavo, zato ga Duh želi imeti tam, ker se v puščavi, v praznoti, v pomanjkanju, v izrednih razmerah, bom rekel, vedno bolje sliši, razume, spozna, katera stran je katera.

V preizkušnji spoznaš prijatelja, v puščavi – in sovražnika tudi, toliko bolj brezbrižneža, kar je njegova še slabša različica. Saj je to težava dobrega in zlega, da se ne ve, katero je katero. Saj človek vendar nikdar ne izbira med dobrim in zlim, tam ni kaj izbirati, vsi vemo, kaj izbrati, kadar je stvar jasna.

Ko pa je človek postavljen med izbiro med resnično dobrim in navideznim (lažnim) dobrim, se znajde v težavah. Koga poslušati? Ali bolje rečeno, kdo je kdo?

Zato puščava. Premišljevanja nam je namreč treba, da bi človek zmogel izbrati prav, da ne bi blodil; poslušanja, da bi slišal obe strani in še svoje srce na sredi; pomanjkanja, da bi se zavedel svojih želja in svojih resničnih potreb in da bi znal ločevati med tema dvema stvarema; pozornosti, da ga pri tem ne bi nič motilo; časa, da bi vse to razumel.

Vsega tega pa ni, dokler ni v življenju puščave. Postnega časa.

Zveri in angeli

Duh želi, da gremo tja, da bi spoznali troje zveri in troje angelov našega življenja.

Prva zver je zver »Hočem še«. Ta želi človeka prepričati, da si lahko z uspehi pridobi odrešenje, da bo, ko bo več imel (kruha, nagrad, pohval), tudi srečnejši. Človeka pohrusta, ne da bi se tega zavedal.

Druga zver je »Hočem sam«, ki nam narekuje mišljenje, da človek nekaj velja šele, ko nikogar ne potrebuje. Ta ga umori s samoto.

Tretja zver pa je »Hočem po svoje« in želi človeka prepričati, da mora za vsako ceno izpolniti svoje načrte in želje – in da jih lahko. Ob njej si človek razbije betico na zidu, v katerega se zaletava.

Ob njih stojijo trije angeli: Hvaležnost, Skupnost, Ponižnost. In so tu, da nam strežejo. Hrano izbere vsak sam.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (08/2021).