Ob začetku novega šolskega in veroučnega leta so na katoliškem spletnem portalu Aleteia objavili zanimiv prispevek avtorice Colleen Duggan, matere šoloobveznih otrok, ki sama sebi postavlja diagnozo »anksioznega starša«. Dugganova »sotrpinom« ponuja štiri koristne nasvete, kako s čim manj stresa preživeti pravkar začeto obdobje.



Zadnjih nekaj tednov sem preživela ure in ure v nakupovanju novih šolskih oblačil, potrebščin in učbenikov za svojih pet šoloobveznih otrok. Najmanj 556-krat sem svoje nadobudneže gnjavila, naj vendar preberejo knjige, ki so jim jih učitelji predpisali za počitniško branje. Izbrala sem jim nove torbe s pisanimi vzorci in vse zvezke polepila z etiketami. Po vsej hiši sem iskala njihove lanske čevlje, da bi ugotovila, ali so jim še prav, in se trikrat v enem dnevu odpravila v mestno knjigarno, da sem končno prispela domov z vsemi potrebščinami, ki sem jih zapisala na seznam. Nakupila sem celo košaro njihovih najljubših prigrizkov, ki jih bodo nosili v torbicah za vsak primer, če jih šolska malica ne bo dovolj nasitila.

In vsak večer sem legla v posteljo s kopico skrbi glede njihove akademske prihodnosti.

Skrbelo me je, ali sva se z možem pravilno odločila, da sva svoje otroke vpisala v običajno šolo. Ko sem se naveličala te skrbi, sem razmišljala o tem, ali bodo otrokom všeč njihovi novi učitelji in učiteljice ter novi sošolci in sošolke. Skrbelo me je, kako bo v novem šolskem letu z njihovimi ocenami.

Biti starš je izredno zahtevna stvar.

Nekje sem prebrala, da je začetek novega šolskega leta za starše primeren čas, da sprejmejo nove sklepe, ki bodo omilili vse nestvarne cilje, kakršne si na silo zadamo vsakega 1. januarja, potem ko več tednov prekomerno razvajamo vse svoje čute. Ta zamisel mi je bila všeč, kajti potrebne priprave v začetku novega šolskega leta same po sebi kličejo k starševski refleksiji.

Kaj sem lani naredila dobro? Kje mi ni uspelo? Kako lahko pomagam svojim otrokom, da bodo še uspešnejši? Česa naj se po mojem nasvetu izogibajo?

Ker sem sama sebi postavila diagnozo »anksioznega starša«, mi to samoizpraševanje včasih malce pobegne izpod nadzora. Zato tule predstavljam štiri predloge za ohranitev zdrave pameti, ki jih uporabim tudi sama, kadar dopustim, da me skrb za prihodnost izobraževanja mojih otrok potegne predaleč stran od resničnosti.



1 Sprijaznite se z odločitvami, ki ste jih sprejeli. Saj je šele september. Nikar ne dvomite v svoje odločitve glede izbire šol in jih ne ocenjujte, ne glede na to, kaj ste izbrali za svojega otroka, javno ali zasebno šolo, s takšnim ali drugačnim programom. Seveda lahko Bog vašo družino kliče na pot drugačnega izobraževanja od tistega, ki ste ga izbrali, toda morda je pametno, da v to še ne podvomite prvi teden ali prvi mesec novega šolskega leta.

Pogosto razmišljam o tem, da bi otroke med šolanjem preusmerila, še posebej takrat, ko se mi v enem dnevu nabere veliko skrbi in izzivov. Potrudim se, da o tem predolgo ne razmišljam, saj je povsem jasno, kaj je tisti trenutek moja naloga. Potreben je temeljit razmislek, vendar le takrat, ko sem sposobna jasno opredeliti prednosti in slabosti določenega načina izobraževanja. Dotlej pa skušam vztrajati pri šoli, ki sem jo za svoje otroke izbrala.

Ali vaš otrok v prvem tednu še ni vzljubil svoje učiteljice? Ali je njegov sošolec na desni mala nadloga?

Nič hudega, malo počakajte. Vsi ti novi položaji se bodo morda razrešili sami od sebe in vaš otrok bo na koncu navdušen nad učiteljico in sošolci.

2 Odločite se, da boste z učitelji in trenerji sodelovali, ne pa delovali proti njim. Ko moj otrok prijoče domov po neprijetnem pripetljaju v razredu, me za trenutek zamika, da bi kot mama medvedka prihrumela v šolo in poskrbela, da se stvari rešijo. Seveda je mikavno pomisliti, da je učiteljica pač dovolila razgrajanje in neprimerno vedenje otroku, ki sedi poleg mojega pridnega, zlatega genija.

Ampak – kaj pa, če to ni popolna slika?

Ugotovila sem, da je pri sodelovanju z učitelji in trenerji koristno postavljati vprašanja, ki spodbujajo dialog. Prav tako je pomembno, da prisluhnemo učiteljevemu vidiku, ne pa, da zgolj predstavimo svojega. Vedno znova se moram tudi opomniti, da si ljudje, ki mojemu otroku dajejo navodila, želijo njegovega uspeha. Morda ga usmerjajo drugače kot jaz, toda njihovi nameni naj bi bili dobri.

3 Spodbujajte povezovanje, ne razhajanja. Pred nekaj leti je moja hčerka v nižjem razredu osnovne šole izrazila nezadovoljstvo nad prijateljicami v svojem razredu. Pogovorila sem se z nekaterimi mamicami in ugotovila, da se vse deklice počutijo podobno – izključene iz skupine in nezaželjene. Zato sem pripravila zabavo s krašenjem piškotov in nanjo povabila vse deklice iz razreda. Vse popoldne so s sladkorno kremo risale po piškotih in po tleh raztresale pisan posip.

Po srečanju se moja hči do konca šolskega leta ni niti enkrat več pritožila, da bi med sošolkami vladala kakršna koli napetost. Včasih priložnost, da se srečajo tudi zunaj razreda, otrokom pomaga premagovati medsebojne razlike.

4 Zaupajte svoje otroke in svoje akademske odločitve zanje nebeški Materi Mariji. Marija je dosti boljša mati kakor jaz. Bolj je potrpežljiva, ljubeča in prijazna. Ve tudi, kako zelo imam rada svoje otroke. Ko začnem dvomiti v svoje odločitve ali preveč skrbeti za svoj naraščaj, se obrnem k Mariji.

Ona že ve.

Vir: www.aleteia.com
Foto: arhiv Družine (T.S.)