Papež Janez Pavel II. je 13. aprila 1986 kot prvi papež obiskal rimsko sinagogo in se srečal z rabinom Eliom Toaffom, kar je bil zgodovinski dogodek velike simbolne vrednosti, se spominjajo pri Radiu Vatikan. Prvič v zgodovini je voditelj Katoliške cerkve prestopil prag sinagoge, v čemer so mu sledili vsi njegovi nasledniki. Začetek te poti je bil nedvomno koncilski dokument Nostra aetate. In zanimivo je videti, kako se ravno ta dokument, pa tudi lik sv. Janeza XXIII., pojavljata v besedah glavnih akterjev srečanja: Janeza Pavla II. in rimskega rabina Elia Toaffa.

Nostra aetate in Janez XXIII.

Papež Janez Pavel II. je v svojem govoru izpostavil vez med krščanstvom in judovstvom ter se skliceval na koncilsko izjavo o odnosih Cerkve z nekrščanskimi verstvi. Spomnil je, kako Cerkev »obsoja sovraštvo, preganjanja in vse izraze antisemitizma, usmerjene proti judom«. Prav tako je izpostavil dediščino papeža Janeza XXIII., ki se je nekega dne peljal mimo in zaustavil avtomobil, da bi blagoslovil množico judov, ki so prihajali iz sinagoge. »Želel bi sprejeti dediščino v tem trenutku, ko nisem zunaj, temveč znotraj rimske sinagoge, zahvaljujoč vaši velikodušni gostoljubnosti,« je dejal Janez Pavel II.

Toaff: dejanje, ki bo zaznamovalo zgodovino

Ganljive besede je ob tisti priložnosti izrekel tudi rabin Toaff ter prav tako spomnil na koncilski dokument in gesto Janeza XXIII., pri tem pa izrazil »živo zadovoljstvo« ob obisku Janeza Pavla II., ki ga je opredelil kot »dejanje, ki bo zaznamovalo zgodovino«. Povezal ga je namreč z učenjem Janeza XXIII., »prvega papeža, ki se je tiste sobote zjutraj ustavil in blagoslovil jude Rima, ki so po molitvi prihajali iz tega svetišča«. Gesta, ki sledi drugemu vatikanskemu koncilu, ki je z dokumentom Nostra aetate »v odnosih med Cerkvijo in judovstvom oblikoval revolucijo, ki je omogočila Vaš današnji obisk«, je dejal rabin.


FOTO: Vatican Media

Riccardo Di Segni: Dogodek velike simbolne vrednosti

Odmev tistega srečanja ostaja tudi v današnjem času. Janez Pavel II. je takrat govoril o »naših ljubljenih bratih« in »naših starejših bratih«. Sedanji rabin rimske judovske skupnosti Riccardo Di Segni je v pogovoru za Radio Vatikan srečanje opisal kot dogodek »velike simbolne vrednosti«.

»Zagotovo so se zavedali, da gre za zgodovinski dogodek velike simbolne vrednosti, ki bo zaznamoval spremembo načina odnosov med dvema svetovoma. To je bil dogodek, pomenljiv predvsem z neposrednega vidika, kajti objem med dvema verskima predstavnikoma je že sam po sebi presegel teološke težave. Razen peščice strokovnjakov nihče ne bere govorov komisij, vsi pa vidijo slike. Tudi besede so imele svoj pomen, predvsem opredelitev »starejši bratje«, čeprav nas ta izraz s teološkega vidika ne navdušuje preveč, kajti v Svetem pismu so starejši bratje tisti, ki so zlobni in vedno izgubijo.«

Po epidemiji bo sodelovanje še toliko bolj potrebno

Pred petimi leti je glavno rimsko sinagogo obiskal papež Frančišek, leta 2010 pa tudi Benedikt XVI. Oba sta izpostavila zavzemanje za pot dialoga, bratstva in prijateljstva z judi. Kot je dodal rabin Di Segni, »sta bila obiska obeh papeža zelo pomembna, saj sta pokazala pripravljenost najvišjih predstavnikov Cerkve, da se nadaljuje pot, ki jo je odprl Janez Pavel II. Ni šlo samo za nadaljevanje, ampak tudi za razvoj, kajti v času Janeza Pavla II. je bilo veliko težav, danes pa – saj ne, da težav ni, a za mnoge stvari obstajajo poti in načini, kako k njim pristopiti. Gre torej za pot, ki raste v pozitivni smeri.«

Na vprašanje, kako lahko kristjani in judje konkretno sodelujejo v današnjem času, ko se zaradi epidemije vse človeštvo sooča z velikimi težavami, rimski rabin odgovarja: »Epidemija nas je postavila pred izzive, pred katere bi strukture, ki so nositeljice vrednot, morale dati odgovore: odgovore, ki so jih dale v smislu organizacije, solidarnosti, pozivanja k skupnim moralnim vrednotam in k odločitvam za skupno dobro. Izzivov bo še več v trenutku, ko bomo prišli ven iz te epidemije in se bomo znašli pred družbo, ki se je neizogibno spremenila, v kateri bodo naše najpreprostejše navade povsem drugačne. V zvezi s tem bo sklicevanje na verske in vrednostne sisteme, kot sta naša, kjer imata moralni imperativ in solidarnost bistveno vrednost, absolutno koristno in nujno potrebno.«


FOTO: Vatican Media