»V veliki hvaležnosti smo se zbrali na tem svetem kraju, ko praznujemo 30. obletnico blagoslova obnovljene cerkve (pravzaprav na novo zgrajene na ruševinah prejšnje cerkve) in vrnitev kipa Kraljice miru v obnovljeno cerkev«, je v uvodu pridige povedal škof Jamnik.

Notranjost cerkve na Kureščku. FOTO: Vojko Ivančič

Mož, ki je slišal Marijino naročilo

Poudaril je, da se je Kurešček na začetku leta 1990, v času velikih in nevarnih političnih pretresov v takratni Jugoslaviji in Sloveniji, »začel nepričakovano dvigati iz dolgoletne pozabe. Od ust do ust se je širila novica, da Marija sama vabi k molitvi za mir in spravo »na pozabljenem in zapuščenem kraju«. Mož, ki je ta klic slišal, se je 10. februarja 1990 s prijatelji prvič odpravil k razvalinam kureške cerkev.

V trenutku zamaknjenja je prejel Marijino naročilo in obljubo: »Kraljica miru sem. Na tem kraju obnovite molitev. To bo milostni kraj, kralj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vero zatekel v moje in Sinovo Srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajejo samo nebesa.« Novica o nenavadnem Marijinem posegu se je hitro širila. Postalo je tudi znano, da je mož, ki doživljal te mistične trenutke, diakon France Špelič.«

Celotna pridiga ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika.docx

Prelomno leto slovenske zgodovine

V nedeljo, 30. avgusta leta 1992, se je Kraljica miru v podobi milostnega kipa, po več kot 40 letih, že lahko vrnila v svoje na novo pozidano svetišče. »Milostni kip Kraljice miru, ki so ga pripeljali iz želimeljske cerkve, je leta 1992 pričakalo več kot 5000 častilcev in ga, skupaj z nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem, v slovesni procesiji pospremilo v na novo blagoslovljeno svetišče. To se je zgodilo v prelomnem letu slovenske zgodovine.

Kraljica miru na Kureščku je postala naše veliko znamenje, ki nam kaže pot v prihodnost,« je spomnil Jamnik.

FOTO: Vojko Ivančič

Potrebna je kritična misel

Ko se človek zapre vase, postane utrujen, naveličan, osamljen, celo čuti potrebo po manipulaciji, je nadaljeval Jamnik: »Zato je potrebna jasna in kritična misel, ki se rojeva v občestvu, kajti samo tako je mogoče presegati obolelost sodobnega človeka z »bakterijo«, ugodja, udobja, uživanja in individualizma, ki v končni fazi vodijo v nihilizem in pasivno vdanost v »usodo«. Ko smo skupaj, si lahko skupaj sooblikujemo tudi skupno življenje.«

Dodal je, da je najbolj nevaren fatalizem, češ tako je, nič se ne da spremeniti. »Kar pa je velika prevara, ki vodi v vedno večjo pasivnost. Lahko se nekaj spremeni!! Svet pa se začne spreminjati pri meni in bo postajal drugačen, če bom sam drugačen. Druga velika nevarnost je kultura udobja in ugodja, češ kaj bi se trudil, bodo že drugi naredili.«

Ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. FOTO: Vojko Ivančič

»Kraljica miru: Vrnimo se k izviru, h Gospodu, kar je zdravilo proti strahu in zlu«

Jamnik je zaključil z mislijo, da nas je papež Frančišek 25. marca povabil, da molimo za mir v Ukrajini in svetu ter da nas njegove besede vabijo, da smo misijonarji miru in upanja. »Začenjamo pri naših gotovostih in samo, ko jih izgubimo, gremo k Bogu. Marija pa nas nasprotno uči, naj začnemo pri Bogu, v zaupanju, da bo vse ostalo dano (prim. Mt 6,33). Vabi nas, naj gremo k izviru, h Gospodu, kar je popolno zdravilo proti strahu in zlu življenja.«