V torek, 15. septembra, je minilo trideset let, odkar je takratni nadškof Alojzij Šuštar ob stari baročni cerkvici sv. Roka posvetil novo cerkev Kristusovega učlovečenja. Na obletnico so se Draveljčani pripravljali z molitveno tridnevnico, v nedeljo, 13. septembra, je tam slovesno mašo daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. Poleg duhovnega praznovanja pa v župniji ob obletnici pripravljajo še druge dogodke, s katerimi se spominjajo časa, ko so gradili cerkev. Eden od večjih dogodkov se je zgodil sinoči, ko sta svoje spomine na čas pred in med gradnjo nove cerkve obujala takratni župnik p. Lojze Bratina in arhitekt Marko Mušič; 9. oktobra bodo gostili mariborskega nadškofa p. Alojzija Cvikla, 11. novembra pa p. Marka Ivana Rupnika.

P. Lojze Bratina in arhitekt Marko Mušič na pogovornem večeru v Dravljah (foto Tatjana Splichal)

P. Bratina: »Nikoli nisem slišal besed: se NE sme ali NE more«

P. Lojze Bratina je v začetku večera povedal, da so imeli v Dravljah v drugi polovici prejšnjega stoletja zaradi naraščanja števila prebivalcev ob gradnji blokovskih naselij težave s prostorom za bogoslužje in katehezo. »Vsi so mi govorili, da se nove cerkve ne sme zidati. Spraševal sem se, ali se res ne more ali je to samo v glavah. Zato sem šel poskusit na upravno enoto – nikoli nisem slišal besed 'se ne more' ali 'se ne sme', je pa res, da so postavljali skoraj nemogoče pogoje, da so zavlačevali s papirji in tako naprej.« P. Bratina je dejal, da so morali narediti natečaj in izbrati štiri predloge, posebna komisija, ki so jo sestavljali poleg draveljskih jezuitov še člani škofijskega umetnostnega sveta in občinski in republiški odborniki, pa je izbrala predlog arhitekta Marka Mušiča. Takrat pa se je, kot je dejal p. Bratina, začelo nasprotovanje s »cerkvene« strani, češ da je projekt predrag, preveč riskanten itd., a nadškof Šuštar je rekel zadnjo besedo: »Dogovorili smo se, da se bo gradilo. Gradilo se bo.« Po besedah p. Bratine se je finančno zapletlo že z odkupom zemljišča, kajti »žabji bajer« poleg cerkvice sv. Roka ni bila cerkvena zemlja. Začeli so z raznimi projekti zbiranja sredstev. »Dobesedno fehtali smo,« se je pošalil p. Bratina in se spomnil številnih koncertov draveljske mladine po slovenskih župnijah, sam pa se je večkrat odpravil tudi v tujino, predvsem med rojake v Nemčijo in Ameriko …

Po več letih prošenj so leta 1982 dobili gradbeno dovoljenje in gradnja se je začela. Na razpisu, ki ga je izdal Župnijski urad so izbrali graditelja: SGP Grosuplje. S pripravljalnimi deli so spomladi leta 1983. Po veliki noči so blagoslovili gradbišče, 5. junija pa je nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil temeljni kamen.Na veliko soboto leta 1984 so se verniki zbrali v še ne dokončani cerkvi na blagoslovu velikonočnih jedi, nato pa še maja na prvem svetem obhajilu.Nova cerkev v Dravljah je bila posvečena 15. septembra 1985.

Arhitekt Mušič: »P. Svoljšak me je peljal za roko«

Za arhitekta marka Mušiča je bila draveljska cerkev prvi sakralni objekt. »Leta in leta sem iskal kratko definicijo arhitekture, našel sem jo v Shakespearjevem stavku: Dleto, ki kleše dih, ki kleše življenje – to je izvrstna metaforična oznaka arhitekture,« je povedal arhitekt in dodal, da je vsaka arhitekturna naloga izziv, ampak daleč največji in tudi najtežji izziv pa je sakralna arhitektura. »Ker se arhitekt v vsej svoji omejenosti in nemoči skuša dotikati svetega. Nadalje zato, ker je v sakralni umetnosti najbolj smiseln odnos med duhovnim, simbolnim, sakralnim in med racionlanim, praktičnim, snovnim. In nenazadnje zato, ker so vsi največji in najslavnejši arhitekturni spomeniki vseh časov dejansko sakralna arhitektura.« Mušič se je ob projekciji fotografij in skic sprehod skozi čas pred tridesetimi leti in še prej, ko so v njegovem ateljeju nastajale zamisli in ideje.

Na naše vprašanje, ali so bile od oblasti natančne smernice, kakšno cerkev je dovoljeno zidati in česa od arhitekture se na cesto ne sme videti, sta oba, župnik in arhitekt zatrdila, da o kakšnih smernicah ne vesta ničesar. »Projekt je bil izbran s strani komisije. Vedelo pa se je, kaj se sme delati in kaj ne,« je dejal p. Bratina. Arhitekt Mušič pa je dodal, da on pred in ob gradnji ni imel nobenih težav, te so se začele šele potem, ko je bila cerkev že zgrajena. »Hitro sem dobil ponudbo še za dve cerkvi, torej sem zgradil tri. Saj poznate tisto misel iz Camusovega Tujca: Trije udarci na vrata nesreče. Tri cerkve sem naredil in si s tem nakopal nesrečo tako pri zavistnih kolegih kot pri politični srenji, ki je še danes ista in deluje kot pač deluje. Oboji so mi povzročali težave in mi jih povzročajo še danes.« Ima pa arhitekt lepe spomine na sodelovanje s patri jezuiti in posebej izpostavi župnika p. Svoljška. »Nikoli mi ni rekel: naredi tako ali naredi drugače. Peljal me je za roko po poti ustvarjanja. Vsak teden mi je prinesel nekaj gosto natipkanih listov – vsako stvar, ki je bila na sporedu, da jo začrtam, je avtorsko opisal: začel je z zgodovino, nadaljeval s teologijo, nato je povedal svoje izkušnje in na koncu boječe podal svoje predloge. Hodil je k meni v atelje in gledal, kako je cerkev nastajala.« Več o pogovornem večeru bomo pisali v novi številki tiskane Družine

O nastanku cerkve je Tina Kolar Mušič pripravila razstavo arhitektovih skic in idejnih zasnov (foto spletna stran župnije Dravlje)

Novo cerkev Kristusovega učlovečenja so pred tridesetimi leti zgradili tik ob stari baročni cerkvi sv. Roka