Ob 26. obletnici procesa proti četverici JBTZ so se v soboto ob 9.30 znova srečali najpomembnejši akterji tedanjega časa.

Člani četverice JBTZ in kolegij Odbora za varstvo človekovih pravic so v sodelovanju z Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve v Best Western Hotelu Slon v Ljubljani pripravili okroglo mizo z naslovom Zloraba sodstva za odstranjevanje političnih nasprotnikov v SFRJ. Okrogle mize se udeležujejo nekdanji politični zaporniki, kritiki tedanjega komunističnega režima v Jugoslaviji: Adem Demaçi, Ivan Zvonimir Čičak, Vladimir Šeks, Zvonimir Šeparović, David Tasić, mag. Andrej Aplenc in Janez Janša. Pogovor je vodila Eva Irgl, predsednica Komisije za človekove pravice v Državnem zboru RS.


Ozadje afere JBTZ

Afera JBTZ se je začela 31. maja 1988, ko sta slovenska služba državne varnosti in vojaška varnostna služba zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti sinhronizirano aretirali Janeza Janšo, tedanjega komentatorja Mladine, in Ivana Borštnerja, tedanjega zastavnika JLA. Janeza Janšo so dan kasneje izročili vojaškemu tožilcu in ga zaprli v vojaški pripor na Metelkovi cesti v Ljubljani, kjer je že bil priprt Ivan Borštner. Štiri dni kasneje je bil aretiran in pridržan tudi takratni notranjepolitični urednik Mladine David Tasič, medtem ko oblastem ni uspelo aretirati četrtega obtoženega, tedanjega odgovornega urednika Mladine, Francija Zavrla.

18. julija 1988 se je zaradi domnevne izdaje vojaške skrivnosti začel proces proti četverici. Sojenje trem civilistom in pripadniku JLA je potekalo za zaprtimi vrati vojaškega sodišča v Ljubljani, proces je potekal v srbskem jeziku, Janez Janša in David Tasič kot civilista pa nista imela možnosti zastopanja civilnega odvetnika.

Proces proti četverici, ki je trajal do 27. julija 1988, je predstavljal vrhunec napetosti med slovensko civilno družbo in takratno Jugoslovansko ljudsko armado, ob tem pa tudi politični in vojaški vrh tedanje SFRJ (Socialistične federativne republike Jugoslavije) ter komunistično vodstvo SRS (Socialistične republike Slovenije) niso pričakovali, da bo proces sprožil tako silovit odziv slovenske javnosti. V znak protesta se je 1. junija začela podpisovati Izjava za Janeza Janšo. Nato je bil 3. junija ustanovljen Odbor za varstvo pravic Janeza Janše. Istega dne je javnost izvedela tudi za aretacijo Ivana Borštnerja. Zaradi te in sledeče aretacije Davida Tasiča se je 6. junija Odbor za varstvo pravic Janeza Janše preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic.

Odbor je pod vodstvom Igorja Bavčarja organiziral protestno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki se ga je udeležilo prek 30.000 ljudi, ter množične proteste pred vojaškim sodiščem v Ljubljani in je bil tako najmočnejša organizacija civilne družbe v obdobju slovenske pomladi. V času procesa proti četverici so se državljani množično zbirali pred vojaškim sodiščem, protestirali proti kršenju osnovnih človekovih pravic ter zahtevali politične reforme in demokratične spremembe. Zaradi tega je bil proces eden najpomembnejših vzvodov demokratizacije in nastanka slovenske države, Odbor pa je predstavljal središčno točko in poenotenje sicer različnih političnih in civilno družbenih iniciativ, zato je razumljivo, da je bila prav na njegovem zborovanju leta 1989 prebrana Majniška deklaracija.

Na dan izreka sodbe, to je 27. julija 1988, je pred vojaškim sodiščem v Ljubljani protestiralo okoli 15.000 ljudi. Sojenje se je zaključilo z izrekom štiriletne zaporne kazni strogega zapora Ivanu Borštnerju, Franci Zavrl in Janez Janša sta bila kaznovana s poldrugim letom zapora, David Tasič pa s petimi meseci zapora. Sredi oktobra 1988 je Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča, Davidu Tasiču pa kazen zvišalo na deset mesecev zapora.

Leta 1995 je Slovensko vrhovno sodišče proces razveljavilo, četverica pa je bila rehabilitirana.

Četverica je kasneje izbrala različne poklicne poti. Janez Janša je danes predsednik SDS, Ivan Borštner se je upokojil, David Tasič je ustanovitelj založbe Karantanija, Franci Zavrl pa je solastnik podjetja Pristop. Četverica se v spomin na dogodke iz leta 1988 srečuje 31. maja vsako leto.


Adem Demaçi - prejemnik nagrade Saharov za leto 1991

»Danes lahko rečemo, da je svoboda govora prvi in bistven korak na poti k demokraciji. Brez svobode govora ni dialoga, brez dialoga ni mogoče vzpostaviti resnice, brez resnice pa ni mogoč razvoj.«
Kosovski pisatelj in politični zapornik Adem Demaçi je rojen leta 1936 v Prištini na Kosovu. Zaradi kritike odnosa tedanje komunistične Jugoslavije do etničnih Albancev, zaradi kritike komunizma in kritike vlade diktatorja Josipa Broza Tita je bil zaprt kar 29 let. V času prestajanja zaporne kazni ga je Amnesty International razglasil za zapornika vesti, zato se ga pogosto omenja kot "kosovskega Nelsona Mandelo". Adem Demaçi je leta 1991 prejel nagrado Saharov, leta pa je bil 1996 predlagan za Nobelovo nagrado za mir. Demaçi je avtor več knjig.


Ivan Zvonimir Čičak - prejemnik nagrade Bruno Kreisky

Ivan Zvonimir Čičak je rojen leta 1947. Odraščal je v Zagrebu, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo in gimnazijo. Kljub nasprotovanju komunistične partije in njene mladinske organizacije ga je univerzitetna skupščina 21. decembra 1971 izvolila za prvega študenta prorektorja. Kmalu zatem so ga oblasti aretirale, še isto leto pa je bil na montiranem političnem procesu obsojen na tri leta strogega zapora. Leta 1987 so mu zaradi »utaje davkov« ponovno odvzeli prostost, po gladovni stavki in dveh mesecih zapora pa so ga izpustili z dokazom, da je bila obtožba lažna. Potem ko je bil izpuščen iz zapora je skupaj z Dobroslavom Parago organiziral peticijo za amnestijo političnih zapornikov ter kasneje tudi vodil prvi nevladni Odbor za varovanje človekovih pravic. 22. januarja leta 1997 je prejel nagrado Bruno Kreisky.


Vladimir Šeks - nosilec najvišjih odlikovanj Republike Hrvaške

Vladimir Šeks je rojen leta 1943 v Osijeku. Po zaključku študija na Pravni fakulteti v Zagrebu se je leta 1966 zaposlil na tožilstvu. Leta 1971 je zasedel mesto namestnika Okrožnega javnega tožilca v Osijeku in bil zaradi politične neprimernosti odpuščen. Od leta 1972. do 1981. je opravljal službo odvetnika. Leta 1981 je bil aretiran zaradi "protidržavne dejavnosti" in obsojen na 13 mesecev zapora, obenem so mu prepovedali opravljanje poklica odvetnika. Od leta 1987 deluje v mednarodnih nevladnih organizacijah za človekove pravice. Je ustanovitelj jugoslovanskega Helsinškega monitorja, član Amnesty International in opazovalec IGRM (Frankfurt) za jugovzhodno Evropo. Na sodiščih je branil tedanje jugoslovanske disidente.


Dr. Zvonimir Šeparović

Hrvaški pravnik in politik dr. Zvonimir Šeparović je rojen leta 1928 v Blatu na otoku Korčula. Leta 1966 je doktoriral na Univerzi v Ljubljani. Od leta 1972 je bil profesor mednarodnega prava na Univerzi v Zagrebu. Leta 1985/1986 je opravljal dolžnost dekana Pravne fakultete Univerze v Zagrebu. Sodi med pionirje viktimologije in je goreč nasprotnik smrtne kazni. V letih 1989 - 1991 je bil kljub nasprotovanju Zveze komunistov izvoljen za rektorja Univerze v Zagrebu. Zaslužen je za demokratične spremembe na zagrebški univerzi. Leta 1991 je opravljal funkcijo hrvaškega zunanjega ministra, leta 1992 pa je postal prvi hrvaški stalni predstavnik v OZN.


Mag. Andrej Aplenc

Mag. Andrej Aplenc je rojen leta 1930. Kot dijak in študent dvakrat zaprt na Golem otoku, vsega skupaj 3 leta. Prvič zato, ker je brigadirjem namesto marksistične vzgoje raje privoščil plesni večer, in drugič, ker je zavrnil ovajanje za Udbo. Je eden od 555 Slovencev, ki so v 50. letih prejšnjega stoletja kazen za svoja dejanja krivično odplačevali na zloglasnem Golem otoku. Svojo golootoško zgodbo, o kateri je javno spregovoril šele v samostojni Sloveniji, je, kot pravi, končal z dosego rehabilitacije na sodišču in izplačilom odškodnine.

Je avtor knjige Prodaja Slovenije (Mladinska knjiga, 1997), bil pa je kolumnist v revijah Demokracija in Mag, kjer ima objavljenih preko 100 komentarjev.


David Tasič

Novinar, urednik, založnik, publicit in falerist David Tasič je rojen leta 1962 v Kruševcu v Srbiji. Gimnazijo je končal leta 1980, nato pa se je vpisal na tedanjo FSPN (Fakulteto za sociologijo, politologijo in novinarstvo) v Ljubljani. V letih od 1981 do 1989 je bil novinar in urednik pri časopisu Mladina. Leta 1987 je objavil znameniti feljton o Golem otoku, ki je prvi dokumentarni publicistični prikaz dogajanja v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Feljton sproži burne odzive in polemike in se nadaljuje s pričevanji mnogih opogumljenih obsojencev v Mladini.

Leta 1988 je bil skupaj z Janezom Janšo in Ivanom Borštnerjem aretiran zaradi domnevne izdaje tajnih vojaških dokumentov, ki so pričevali o neustavni in nelegitimni vlogi vojske v Jugoslaviji. Sodili so mu na vojaškem sodišču v Ljubljani. Obsojen je bil na 6 mesecev zapora, višje vojaško sodišče mu je kazen zvišalo na eno leto zapora. Leta 1998 je v samici vojaškega zapora bival dva meseca, naslednje leto pa še dva meseca v civilnem zaporu na Igu pri Ljubljani. V tem času je objavil nekaj knjig v samozaložbi. Leta 1989 je zapustil uredništvo Mladino in ustanovil eno prvih neodvisnih zasebnih založb v Sloveniji, Založbo Karantanija.


Janez Janša - Od političnega zapornika do predsednika vlade

Janez Janša se je rodil leta 1958. Osnovno šolo je obiskoval v Žalni in na Grosupljem, klasično gimnazijo pa v Stični. Nadaljnje izobraževanje je sledilo na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, kjer je študiral obramboslovje in leta 1982 diplomiral.

S kritično oceno razmer v takratni JLA, ki so bile označene za kontrarevolucionarne, se je pričela disidentska pot Janeza Janše. Sledil je strog nadzor Službe državne varnosti nad njim in njegovimi prijatelji, politične sankcije ter omejevanje in preprečevanje njegovega javnega dela.

Dne, 31. maja 1988, je Janeza Janšo, po naročilu Milana Kučana, v zgodnjih jutranjih urah aretirala Služba državne varnosti. S tem se je pričel znani proces proti četverici, ki je bil proces komunistične nomenklature zoper nastajajočo opozicijo in je sprožil silovit odziv med slovensko javnostjo. Pojavile so se javne zahteve za spremembe v smeri večstrankarske demokracije, kar je bil eden najpomembnejših vzvodov osamosvojitvenega procesa Slovenije. Janez Janša je bil na procesu, kjer so četverici sodili brez prisotnosti javnosti in brez pravice do odvetnika, obsojen na 18 mesecev zapora. Po pravnomočnosti sodbe, maja leta 1989, ga je slovenska komunistična oblast ponovno aretirala in ga poslala na prestajanje kazni. Zaradi velikega pritiska javnosti je bil Janez Janša, po tretjini prestane kazni, izpuščen iz zapora poleti 1989.

Janez Janša je napisal več knjig ter na stotine člankov, komentarjev, esejev in znanstvenih razprav. Objavil je tudi več svojih pesmi in literarnih spisov.