1. maja je namreč minilo 25 let, ko je nadškof in metropolit dr. Franc Rode v Rogovili pri Mirni Peči blagoslovil nov karmeličanski samostan Marije, kraljice angelov. Kanonično potrditev je dobil januarja leta 1998.

Slovesne maše, ki jo je obogatilo petje domačega župnijskega pevskega zbora, so se udeležili mnogi verniki iz domače župnije in od drugod, ter mirnopeški župan Andrej Kastelic.

Mašo ob praznovanju 25-letnice je vodil novomeški škof Andrej Saje. FOTO: Lidija Markelj

Zgodovina karmela se je pravzaprav začela pisati že pred tremi desetletji, ko je leta 1992 domačinka Angela Makše z oporoko zapustila karmeličankam hišo z zemljiščem, da bi tu postavile nov samostan. Bila je osnovnošolska prijateljica s. Agneze Saje, doma iz Jablana pri Mirni Peči, katere dolgoletna želja je bila prav ustanovitev karmela v rodnem kraju. S pomočjo mnogih podpornikov, dobrotnikov, sorodnikov in kot je dejala sama, glavnega pokrovitelja sv. Jožefa, je ta podvig uspel in podjetje GPI Tehnika je samostan zgradilo prej kot v enem letu od blagoslova prve lopate. V veliko oporo je bil karmeličankam tedanji župnik g. Andrej Šink.

Svete maše so se udeležili številni verniki iz domače župnije in od drugod. FOTO: Lidija Markelj

Molijo, vrtnarijo, pečejo hostije …

V Mirno Peč so za s. Agnezo in s. Cirilo postopno prihajale še druge sestre iz karmela v Sori, in danes jih je v samostanu osem. Najstarejša je Angležinja, ostale so Slovenke. Štiri sestre so že umrle, med njimi tudi ustanoviteljica s. Agneza, ki je leta 2008 kot prva v novi novomeški škofiji prejela odličje sv. Jožefa, najvišje škofijsko priznanje. Nekaj let je bila tudi priorica samostana.

Sestre molijo, a opravljajo tudi gospodinjska dela, skrbijo za vrt, kjer si marsikaj pridelajo, imajo še nekaj čebel, pečejo hostije in krasijo sveče za posebne priložnosti. Njihov hišni duhovnik je zdaj g. Jože Razinger, prejšnja dva – prelat Martin Špringer in g. Frančišek Novak – sta že preminula.

Mirnopeški karmeličanski samostan ima za novomeško škofijo in sploh za Cerkev na Slovenskem izreden pomen, je na slovesni maši poudaril škof Andrej Saje. Karmeličanke so – poleg kartuzijancev v Pleterjah – namreč tu edine predstavnice strogega kontemplativnega reda: sestre se v samoti, odmaknjene od zunanjega sveta (tudi s klavzurnim zidom) posvečajo nenehni poglobljeni molitvi. Ven gredo res v izjemnih primerih.

Kot pravijo, so zaprte, da so lahko bližje Jezusu. A z ljudmi so vseeno povezane in mnogi se nanje obračajo za pogovor in molitev v hudih preizkušnjah, stiskah, krizah. V samostanski kapeli je vsak dan maša, kamor prihajajo verniki.

Karmeličanski samostan v Mirni Peči. FOTO: RKC

Dragocene ne le za škofijo

Škof se je karmeličankam zahvalil za pogum in vztrajnost, saj so bili za novo skupnost določeni dvomi in nasprotovanja celo na strani cerkvenih oblasti, »ker da to morda ni božja volja. A danes vidimo, da je to bilo v božjem načrtu in smo zato lahko hvaležni sestram, da so prišle v Mirno Peč, da so imele ta uvid in pogum, da so to skupnost osnovale, vztrajale in so tu na kontemplativen način prisotne, da molijo za vse in da je karmel posvečen kraj za celotno župnijo, škofijo in Cerkev.«

Sedanja priorica s. MIrjam Rovtar. FOTO: Tatjana Splichal

Sedanja priorica s. Mirjam Rovtar pove, da se v mirnopeški dolini oz. župniji, ki jo zdaj vodi g. Janez Rihtaršič – tudi ta je pri maši poudaril pomen njihove prisotnosti - čutijo zelo sprejete.

»Ljudje so dobri, velikodušni, ustrežljivi. Vsem in vsakemu posebej se iz srca zahvaljujemo za vsakršno duhovno in materialno podporo. Ne da se izmeriti dobrih in spodbudnih besed, velikodušnih uslug in poti, ki ste jih opravili za nas in namesto nas; če bi dali skupaj vse vaše darove, ki so sad zemlje dela vaših rok, bi jih bilo verjetno več kot za cel samostan – dobro, da Bog ničesar ne pozabi in zaupamo, da vam vsem po Božje poplača, tukaj in v večnosti. Vse vključujemo v molitev,« pravi.