Več kot petsto milijonov kristjanov v Evropi in več kot 2,3 milijarde kristjanov po vsem svetu danes in 7. januarja v vzhodnih Cerkvah obhaja praznik Gospodovega rojstva. Katoličani, anglikanci, protestanti in večina pravoslavnih vernikov se v tem praznovanju združuje v noči s 24. na 25. december. Rusi, Srbi, Kopti in Etiopci po julijanskem koledarju Gospodovo rojstvo obhajajo v noči s 6. na 7. januar.

Sinočnji sveti večer je po starem cerkvenem običaju 'vigilija' ali bdenje pred velikim praznikom. Dan po božiču, 26. december, pa katoličani obhajamo kot praznik mučenca sv. Štefana. Obhajanje Štefanovega godu je tradicionalno tudi v evangeličansko-luteranskem bogoslužju, v grški pravoslavni Cerkvi pa god mučenca Štefana obhajajo 27. decembra.

Praznik Gospodovega rojstva je v 4. stoletju sprožilo češčenje poganskega boga sonca ('Sol Invictus'). 25. decembra je Julij Cezar v svoji koledarski reformi določil najkrajši dan leta, dan sončnega obrata. Ker je lto v julijanskem koledarju malce premaknjeno glede na astronomsko leto, je kasneje kot datum sončnega obrata določen 21. december. V poganskih in kasneje krščanskih prazničnih koledarjih premika niso upoštevali, zato je 25. december ostal praznik rojstva boga sonca.

Iz Rima se je praznovanje božiča v drugi polovici 4. stoletja hitro razširilo po severni Afriki, zgornji Italiji, Španiji in po Orientu. Kmalu se je razvilo v najbolj priljubljeni krščanski praznik.

Jaslice in božično drevo so bili v praznovanje krščanskega božiča sprejeti razmeroma pozno. Sveti Frančišek Asiški se je leta 1223 v Grecciu domislil, da bi ob božičnih praznikih Jezusovo rojstvo predstavil kot 'živ prizor' z resničnimi osebami in živalmi.

V srednjeveški Italiji so sprva k oltarju polagali izrezljane ali voščene figure Deteta Jezusa, poimenovali pa so jih 'Bambini'. Izraz se pojavi v 14. stoletju v ženskih samostanih. V 15. stoletju se je pričelo romanje k Detetu Jezusu v frančiškanski samostan na rimskem Kapitolu, kasnejša romarska središča Deteta Jezusa so se razvila v obdobju baroka. Najznamenitejša figura je morda 'praški Jezušček' iz karmeličanskega samostana Maria de Victoria v Pragi, ki izvira iz leta 1628.

Od 15. stoletja dalje imajo po italijanskih cerkvah stalne jaslice. Ob prelomu iz 16. v 17. stoletje so se jaslice kot upodobitev veličastnega dogodka v Betlehemu razširile tudi drugod po Evropi. V posameznih pokrajinah so se posebej v baročnem času razvile posebne tradicije priprave jaslic, denimo na Siciliji, na Tirolskem, Zgornjem Bavarskem, v Provansi in na Poljskem v okolici Krakova.

Božično drevo je osrednji simbol praznovanja božiča, kot ga poznamo danes, postalo šele v 19. stoletju. Prve pisne omembe okrašenega drevesca najdemo v Strasbourgu leta 1606. Danes božično drevo z lučkami kristjane vseh veroizpovedi po vsem svetu spominja na betlehemsko zvezdo, ki naj bi ljudem oznanjala rojstvo Jezusa v skromnih jaslih.

Foto: splet