Usoden datum je 30. junij 1988, ko ultra koservativni škof Marcel Lefebvre brez papeževega pristanka posveti štiri duhovnike v škofe in s tem zapade izobčenju. 2. julija 1988 papež Janez Pavel II. izda motuproprij Ecclesia Dei, v katerem obžaluje, da je prišlo do razkola, in poudari, da razkolniki ne razumejo »živega značaja tradicije«. 

Nato se poskuša zašiti strgano. Nastopijo razne cerkvene stvarnosti, ki tradicionalistom omogočajo biti tradicionalisti, tudi maševati po starem, a v edinosti s Cerkvijo. Občasno se ljubiteljem tradicionalne latinske maše (v nadaljevanju TLM) zelo popušča.

Zadeve se ne umirijo. Kajti pristašem TLM – navajamo Davida Pagliarinija, voditelja lefebvrovcev – ne gre »zgolj za liturgične, estetske in formalne vidike«, temveč da se z latinsko mašo po tridentinskem obredu ohranja »Cerkev, ki izziva svet in je prepričana v svojo zmago, saj njen boj ni drugega kot nadaljevanje boja Našega Gospoda, ki se je bojeval, da uniči greh in Satanovo kraljestvo«. 

TLM in pojmovanje bojevite Cerkve sta si torej zelo blizu.

Jasno, da s tovrstnim idejnim ozadjem prenekateri tradicionalisti spodkopavajo 2. vatikanski koncil in da »premirja« z njihove strani ne bo, dokler se Cerkev ne vrne v tempeljsko, neekumensko, bojevito in triumfalistično miselnost iz prejšnjih stoletij. 

Papež Frančišek je zato 16. julija 2021 objavil motuproprij Traditionis Custodes, s katerim je krepko oklestil TLM.

Po papeževem motupropriju so tudi slovenski tradicionalisti skočili v zrak. Zanimivo in pomenljivo je, da si pri nas komaj kdo upa odprto konfrontirati z njimi. Trik je v tem, da tradicionalisti polemiko speljejo v bogoslužna vprašanja, v katerih je marsikdo bos. 

Trik je še v za njih značilni nezaustavljivi debatni vnemi. V bistvu pa gre za temeljna vprašanja o Cerkvi in njenem poslanstvu v svetu, v ozadju se odpirajo tudi globoka teološka vprašanja o Kristusovem učlovečenju in o delovanju milosti.

Kdor je te dni zaradi polemik o TLM zmeden, naj pomni sledeče: prvič, ni naključje, da je 2. vatikanski koncil najprej opravil spremembe v liturgiji, kajti prenova Cerkve se začne z bogoslužjem, v bogoslužju se najbolj odraža, skozi bogoslužje se uresničuje in pospešuje; drugič, 4. decembra 1963 so bili proti bogoslužni prenovi le 4 glasovi, 2147 jih je bilo za, kar je prepričljiv dokaz, da so spremembe v liturgiji bile nujne, pričakovane, dobrodošle in da vrnitve nazaj več ni.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (31/2021).