200 let od Vodnikove smrti
Objava:
07. 01. 2019 / 09:04
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
08.01.2019 / 13:02
200 let od Vodnikove smrti
V srca Slovencev se je Valentin Vodnik najbolj zapisal kot pesnik, bil pa je tudi jezikoslovec, časnikar, prevajalec in duhovnik.
Pesnik, jezikoslovec, časnikar, prevajalec, vsestranski pisec in duhovnik Valentin Vodnik, ki je Slovence videl kot pridne, »prebrisane glave, pa čedne in trdne postave«, kot je napisal v pesmi Dramilo oz. Pesma na moje rojake, je umrl pred 200 leti, 8. januarja 1819.
Ob tej obletnici prirejajo na Vodnikovi domačiji številne dogodke, ki se bodo začeli danes, 8. januarja, z razstavo in predstavo. 31. januarja pa Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pripravlja v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti in Oddelkom za slovenistiko Filozofske fakultete enodnevni interdisciplinarni znanstveni simpozij z naslovom Oživljeni Vodnik. Dopoldanski del simpozija bo potekal v Prešernovi dvorani na Novem trgu, popoldanski pa na Vodnikovi domačiji.
Iz šolskih klopi smo odnesli netočno krilatico, da je bil Valentin Vodnik prvi slovenski pesnik, res pa je, da je izdal eno izmed prvih slovenskih pesniških zbirk. Prav gotovo je bil prvi pri marsičem in je oral ledino vsem poznejšim slovenskim jezikoslovcem, pesnikom, narodnim buditeljem in tudi časnikarjem.
Kip na Vodnikovem trgu v Ljubljani, avtor Alojz Gangl Prvi časnikar 
Med glavnimi deli, ki jih je napisal in izdal, so:
· prva slovnica v slovenščini z naslovom Pismenost ali Gramatika za perve šole, ki je hkrati prvi slovenski učbenik za poučevanje materinščine,
· prva slovenska učbenika za poučevanje tujega jezika (francoščine in italijanščine),
· prva kuharska knjiga (sicer večinoma prevedena), Kuharske bukve, v kateri je besedo namenil tudi slovenski spretni ženski v kuhinji in zdravi prehrani,
· prvi babiški priročnik v slovenščini, gre za prevod knjige Jana Matouška Babištvo ali porodničarski vuk za babice, priredil je tudi dva zdravstvena priročnika
· prvi slovenski časopis, Lublanske novice.
Prvi je tudi v korespondenci s slovenskimi izobraženci uporabljal slovenščino.
Napisal je tudi nemško-slovenski slovar Slowenisches Wörterbuch - Slovenski Besednjak, a ni doživel izida.
S svojim delom je oblikoval slovenski knjižni jezik, strokovno izrazje in s prevajanjem javnih razglasov tudi slovenska uradovalna besedila.
A gremo od začetka …
Iz brezskrbnega otroka, ki se je podil po Zgornji Šiški (njegova rojstna hiša zdaj gosti literarne dogodke), pisanja in branja pa se je začel učiti pri devetih letih, je zrasel dobrohoten mladenič. V Novem mestu je študiral filozofijo, v Ljubljani pa bogoslužje. Medtem je spoznal bosonogega avguštinca Marka Pohlina, avtorja prve znanstvene slovnice slovenskega jezika, in se pridružil njegovemu jezikovnemu in pesniškemu krožku.
Na Vodnikovi domačiji v Zgornji Šiški so zdaj literarni, glasbeni in izobraževalni dogodki, poleg tega pa tudi stalni literarno-zgodovinski zbirki in Galerija Vodnikova domačija.
Po stričevem zgledu se je odločil za frančiškanski red (pozneje je bil frančiškan tudi njegov brat). V Nazarjah si je izbral redovno ime Marcelijan. Kratek čas naj bi bil na Sveti Gori nad Gorico, v Trsatu nad Reko in na Krku. A želja po izobraževanju, dramljenju Slovencev, ga je prignala iz samostana med škofijske duhovnike.
Srečanje s Zoisom in Linhartom
Kot duhovnik je služboval v Sori pri Medvodah, na Bledu, v Ribnici na Dolenjskem in na Koprivniku v Bohinju, kjer ga je navdušila ljudska govorica, pomembno pa je bilo tudi srečanje s podpornikom in pokroviteljem tamkajšnje župnije Žigo Zoisom in Antonom Tomažem Linhartom, ki sta ga spodbudila k izdajanju pratike.
Na Zoisovo pobudo se je preselil v Ljubljano, kjer je bil imenovan za kooperatorja pri sv. Jakobu v Lj., nato za beneficiata pri cerkvi sv. Florijana, poleg tega pa bil dodeljen za pomoč cerkvi sv. Petra.
Leta 1798 je postal profesor na gimnaziji. Med letoma 1797 in 1800 je urejal prvi slovenski časopis Lublanske novice, za katerega je pisal večinoma kar sam, ter Veliko pratiko in Malo pratiko, v katerih je , objavljal praktične nasvete ter poučna in zabavna besedila. Kratkočasiti bralce in jim hkrati ponuditi uporabno znanje je bilo tudi sicer Vodnikovo vodilo.
Med glavnimi deli, ki jih je napisal in izdal, so:· prva slovnica v slovenščini z naslovom Pismenost ali Gramatika za perve šole, ki je hkrati prvi slovenski učbenik za poučevanje materinščine,
· prva slovenska učbenika za poučevanje tujega jezika (francoščine in italijanščine),
· prva kuharska knjiga (sicer večinoma prevedena), Kuharske bukve, v kateri je besedo namenil tudi slovenski spretni ženski v kuhinji in zdravi prehrani,
· prvi babiški priročnik v slovenščini, gre za prevod knjige Jana Matouška Babištvo ali porodničarski vuk za babice, priredil je tudi dva zdravstvena priročnika
· prvi slovenski časopis, Lublanske novice.
Prvi je tudi v korespondenci s slovenskimi izobraženci uporabljal slovenščino.
Napisal je tudi nemško-slovenski slovar Slowenisches Wörterbuch - Slovenski Besednjak, a ni doživel izida.
S svojim delom je oblikoval slovenski knjižni jezik, strokovno izrazje in s prevajanjem javnih razglasov tudi slovenska uradovalna besedila.
A gremo od začetka …
Iz brezskrbnega otroka, ki se je podil po Zgornji Šiški (njegova rojstna hiša zdaj gosti literarne dogodke), pisanja in branja pa se je začel učiti pri devetih letih, je zrasel dobrohoten mladenič. V Novem mestu je študiral filozofijo, v Ljubljani pa bogoslužje. Medtem je spoznal bosonogega avguštinca Marka Pohlina, avtorja prve znanstvene slovnice slovenskega jezika, in se pridružil njegovemu jezikovnemu in pesniškemu krožku.
Na Vodnikovi domačiji v Zgornji Šiški so zdaj literarni, glasbeni in izobraževalni dogodki, poleg tega pa tudi stalni literarno-zgodovinski zbirki in Galerija Vodnikova domačija.
Po stričevem zgledu se je odločil za frančiškanski red (pozneje je bil frančiškan tudi njegov brat). V Nazarjah si je izbral redovno ime Marcelijan. Kratek čas naj bi bil na Sveti Gori nad Gorico, v Trsatu nad Reko in na Krku. A želja po izobraževanju, dramljenju Slovencev, ga je prignala iz samostana med škofijske duhovnike.
Srečanje s Zoisom in Linhartom
Kot duhovnik je služboval v Sori pri Medvodah, na Bledu, v Ribnici na Dolenjskem in na Koprivniku v Bohinju, kjer ga je navdušila ljudska govorica, pomembno pa je bilo tudi srečanje s podpornikom in pokroviteljem tamkajšnje župnije Žigo Zoisom in Antonom Tomažem Linhartom, ki sta ga spodbudila k izdajanju pratike.Na Zoisovo pobudo se je preselil v Ljubljano, kjer je bil imenovan za kooperatorja pri sv. Jakobu v Lj., nato za beneficiata pri cerkvi sv. Florijana, poleg tega pa bil dodeljen za pomoč cerkvi sv. Petra.
Leta 1798 je postal profesor na gimnaziji. Med letoma 1797 in 1800 je urejal prvi slovenski časopis Lublanske novice, za katerega je pisal večinoma kar sam, ter Veliko pratiko in Malo pratiko, v katerih je , objavljal praktične nasvete ter poučna in zabavna besedila. Kratkočasiti bralce in jim hkrati ponuditi uporabno znanje je bilo tudi sicer Vodnikovo vodilo.
Doprsni kip na župnišču v Koprivniku Pesnik
V srca Slovencev se je najbolj zapisal kot pesnik. Svojo prvo pesem je objavil leta 1779 v zborniku Pisanice, štiri leta pozneje pa je izšla njegova pesniška zbirka Pesme za pokušino, v kateri je bila objavljena tudi pesem Zadovoljni Kranjec. Leta 1809 so izšle Pesmi za brambovce, ki jih je prevedel iz nemščine. Sedem let pozneje pa je napisal pesem Moj spominik, katere zadnji verzi krasijo njegov nagrobnik na Navju in kip, odkrit leta 1889, na Vodnikovem (takratnem Valvazorjevem) trgu v Ljubljani:
Ne hčere ne sina
po meni ne bo,
dovolj je spomina:
me pesni pojo.
Spominska plošča na župnišču v Koprivniku
V tistem času je Vodnik pisal šolske knjige, prevajal in razvozlaval latinske napise. Pripravljal je tudi nemško-slovenski slovar in slovnico, se zaradi nje zapletel v spor z Jernejem Kopitarjem, ki je svojo slovnico pripravljal istočasno. Ko sta spor zgladila, sta sodelovala, si dopisovala s češkim jezikoslovcem Jozefom Dobrovskym, ki je odobril njune predloge za slovanske črke č, š, ž. Vodnik je bil tako soudeležen pri preoblikovanju bohoričice.
Ilirija, vstan'!
Jeseni 1809 je Napoleon ustanovil Ilirske province s središčem v Ljubljani. Dve leti pozneje je Vodnik v slovnici objavil znamenito pesem Ilirija oživljena, katere verzi so vklesani na spomenik Napoleonovi Iliriji (Ilirski steber) na Trgu francoske revolucije v Ljubljani.
Francosko oblast je kot ravnatelj in osnovnošolski nadzornik prepričal, da je bil učni jezik slovenščina v enotni osnovni šoli in na gimnaziji, v zadnjem letniku pa tudi učni predmet.
Navdušenje nad kratkotrajno francosko oblastjo ga je po koncu Ilirskih provinc stalo učiteljskega položaja. Predčasno so ga upokojili in mu dodelili nizko pokojnino. Kljub upokojitvi ni povsem prenehal učiti in prevajati.
V srca Slovencev se je najbolj zapisal kot pesnik. Svojo prvo pesem je objavil leta 1779 v zborniku Pisanice, štiri leta pozneje pa je izšla njegova pesniška zbirka Pesme za pokušino, v kateri je bila objavljena tudi pesem Zadovoljni Kranjec. Leta 1809 so izšle Pesmi za brambovce, ki jih je prevedel iz nemščine. Sedem let pozneje pa je napisal pesem Moj spominik, katere zadnji verzi krasijo njegov nagrobnik na Navju in kip, odkrit leta 1889, na Vodnikovem (takratnem Valvazorjevem) trgu v Ljubljani:Ne hčere ne sina
po meni ne bo,
dovolj je spomina:
me pesni pojo.
Spominska plošča na župnišču v Koprivniku
V tistem času je Vodnik pisal šolske knjige, prevajal in razvozlaval latinske napise. Pripravljal je tudi nemško-slovenski slovar in slovnico, se zaradi nje zapletel v spor z Jernejem Kopitarjem, ki je svojo slovnico pripravljal istočasno. Ko sta spor zgladila, sta sodelovala, si dopisovala s češkim jezikoslovcem Jozefom Dobrovskym, ki je odobril njune predloge za slovanske črke č, š, ž. Vodnik je bil tako soudeležen pri preoblikovanju bohoričice.
Ilirija, vstan'! Jeseni 1809 je Napoleon ustanovil Ilirske province s središčem v Ljubljani. Dve leti pozneje je Vodnik v slovnici objavil znamenito pesem Ilirija oživljena, katere verzi so vklesani na spomenik Napoleonovi Iliriji (Ilirski steber) na Trgu francoske revolucije v Ljubljani.
Francosko oblast je kot ravnatelj in osnovnošolski nadzornik prepričal, da je bil učni jezik slovenščina v enotni osnovni šoli in na gimnaziji, v zadnjem letniku pa tudi učni predmet.
Navdušenje nad kratkotrajno francosko oblastjo ga je po koncu Ilirskih provinc stalo učiteljskega položaja. Predčasno so ga upokojili in mu dodelili nizko pokojnino. Kljub upokojitvi ni povsem prenehal učiti in prevajati.
Napis na Ilirskem stebru na Trgu Francoske revolucije v Ljubljani
Smrt
Valentin Vodnik je umrl 8. januarja 1819 zvečer, ko ga je zadela možganska kap. Pokopali so ga na pokopališču pri sv. Krištofu, sedanjem Navju v Ljubljani.
Foto: Andrej Praznik, Wikipedija
Smrt
Valentin Vodnik je umrl 8. januarja 1819 zvečer, ko ga je zadela možganska kap. Pokopali so ga na pokopališču pri sv. Krištofu, sedanjem Navju v Ljubljani.
Foto: Andrej Praznik, Wikipedija
