Člani društva so v dvajsetih letih opravili 114 romanj v skupni dolžini 5.500 kilometrov. FOTO: Ana Nuša Svoljšak



Epidemija novega koronavirusa je prekrižala načrte tudi Romarskemu društvu ŠmaR Žiri. Na god sv. Martina, zavetnika žirovske župnije, so nameravali z mašo, odprtjem razstave o zgodovini društva s tradicionalnim krstom vina proslaviti okrogli jubilej. Temu so se resda morali odpovedati, nič pa jih ne more oropati lepih spominov na prehojene poti, medsebojno druženje in Božjo bližino.

Organizirano božjepotništvo se je v Žireh znova razcvetelo potem, ko sta šla leta 1987 Anton Beovič, poznejši prvi uradni zastopnik društva, in njegov sodelavec Franc Temelj pogledat, kje so nekoč hodili na Brezje. Peš romanje sta potem vsako leto ponovila, pridružili so se jima drugi romarji, šli so še na Sveto Goro in Višarje. Oktobra 2000 so v skladu s cerkvenim pravom ustanovili Društvo šmarnični romarji, malo pozneje pa je njihov statut potrdila še upravna enota.

Po cerkvenih in civilnih zakonih

»Ne spominjam se več natančno, kako smo zapisali v osnutek statuta, ko smo /…/ iskali pravne izraze, da bi korake s poti in številna romarska doživetja prelili v pisno obliko, da jo bo nadškofija potrdila. Prepisovati nismo mogli od nikoder, ker smo bili priče ustanavljanja zasebnega združenja vernikov s posebno dejavnostjo – peš romanji, ki ga do takrat v ljubljanski nadškofiji še ni bilo. Hvala Bogu, da je bilo dovolj materiala (beri izkušenj z romanj), da je statut, tako cerkveni kakor civilni, dal posodo, kamor smo lahko prelili namen, voljo po romanju, izročilo in medsebojno bogatenje v druženju,« je zapisal takratni žirovski župnik Jože Stržaj.

Društvo je še danes edino v Sloveniji, ki je registrirano po civilnem in kanonskem pravu. Letos so statut prenovili in se preimenovali v Romarsko društvo ŠmaR Žiri. Društvo ima upravni odbor (imenujejo ga vrh), predsednika (imenujejo ga božjepotnik), tajnika (organizator) in blagajnika (kronist), ki vodi romarsko knjigo. Član društva je tudi vsakokratni žirovski župnik.


Na cilju letošnjega romanja k Trem Faram. FOTO: Matjaž Oblak


5.500 kilometrov

Društvo organizira romanja, ki se praviloma začenjajo v Žireh, in razstave v galeriji v zvoniku domače župnijske cerkve. »Romanja se lahko udeleži vsakdo, vendar mora obnašanje prilagoditi občečloveškim moralnim normam,« pravi zdajšnji božjepotnik Matjaž Oblak. »Vsako romanje začnemo zjutraj s skupno molitvijo. Naši materi Mariji se priporočimo za primeren dan, primerno vreme, za zdravje in kakšnega dobrotnika na poti. Vsak dan opoldne molimo Angel Gospodov. Prej in potem pa vsak zase moli in premišljuje o svojih prošnjah in zahvalah, ki jih nosi s sabo in na cilju položi na Marijin oltar.«

Vsako leto pripravijo poleg peš romanja na Brezje več krajših in eno daljše romanje. Leta 2004 so šli po Jakobovi poti v Kompostelo, dve leti pozneje so hodili osem dni do Innichena na Južnem Tirolskem, leta 2012 pa so ob stoletnici sedanje žirovske župnijske cerkve izpeljali dvanajstdnevno romanje v Sombotel na Madžarskem, kjer se je v začetku 4. stoletja rodil sv. Martin. V dvajsetih letih so opravili 114 romanj v skupni dolžini 5.500 kilometrov. Hodili so po šestih državah, romanj se je skupno udeležilo 2.651 romarjev, kar je povprečno 23 na romanje. Poleg tega so v galeriji v zvoniku pripravili 49 slikarskih, fotografskih in drugih razstav. Društvo ima zdaj 77 članov iz sedemnajstih župnij.

Ploskanje na plaži

Organizacija peš romanj z večjim številom udeležencev ni mačji kašelj. »Z ženo Fanči sva veliko poti prej prehodila ali delno prevozila in to so bili za naju najlepši deli romanja. Ko imaš za sabo dvajset ali več ljudi, moraš točno vedeti, kam je treba. Ne moreš si privoščiti, da bi se vračal ali ne vedel, kam naprej. Je pa tako, da bolj ko je romanje tekoče, manj se vidi, da je za to nekdo moral poskrbeti. Vse se zdi nekako samoumevno, opazi se šele takrat, ko se kaj zatakne,« pravi Ciril Vidmar, ki je bil v letih od 2005 do 2014 organizator in voditelj peš romanj ter potem še štiri leta božjepotnik. Za dolgoletno uspešno delo v društvu je letos skupaj z ženo dobil priznanje občine Žiri.

Še posebej si je zapomnil štiridnevno romanje do Strunjana, ki se ga je udeležilo kar 46 romarjev. Iz Žirov jih je šlo 37, drugi so se pridružili pozneje. Ko so šli v dolgi koloni z nahrbtniki skozi Simonov zaliv, so nekateri kopalci vstali in jim zaploskali.


Romarsko društvo ŠmaR Žiri je letos avgusta pripravilo šestdnevno romanje iz Žirov k Trem Faram pri Metliki. FOTO: Ana Nuša Svoljšak


Bogu hvala za bogate darove

Društvo je od vsega začetka tesno povezano z župnijo in duhovniki, ki imajo na sodelovanje lepe spomine.

»Ko sem sam leta 2003 nastopil službo kaplana v Žireh, je društvo šele začenjalo s prvimi koraki, a že takrat se mi je zdel to pomemben člen v verigi žirovske župnije, ki je prinesel mnogokateri kamenček v bogat mozaik pastoralnega življenja naše župnije. Romanja, ki so se vrstila iz leta v leto, so vedno bolj povezovala ljudi in v njih vedno bolj krepila človeške vrednote in rast osebne vere. Tudi premnoge razstave v zvoniku žirovske cerkve so prinašale bogastvo kulture in vere v naš kraj in naše ljudi. Bogu hvala za vse te bogate sadove,« pravi sedanji žirovski župnik Andrej Jemec.

»Ideja druženja, ki jo je romarsko društvo zasledovalo, se mi je zdela lepo sporočilna, hkrati pa sem vedno poudarjal, naj poleg tega čim bolj sledijo tudi bistvu romarske tradicije, ki bi moralo biti izražanje hvaležnosti Bogu za življenje, zdravje, darove, ki jih ima vsak človek, ter za osebe, ki jih človek srečuje v svojem življenju. /…/ Vodstva so se v času mojega vodenja žirovske župnije in sodelovanja v vrhu društva menjavala. Z vsemi je bilo lepo sodelovati, še sedaj pa z nekaterimi ohranjamo lepo povezanost, ki jo je treba po mojem mnenju tenkočutno negovati,« pa se spominja Igor Jereb, ki je bil žirovski župnik od leta 2005 do leta 2017.

V Romarskem društvu ŠmaR Žiri pripravljajo ob dvajsetletnici delovanja zbornik, v katerem bo oživelo še več spominov na prehojene poti. Hkrati pa že snujejo načrte za naslednja romanja, na katera vabijo tudi nove člane iz domače župnije in od drugod.