»Žal samostojna Republika Slovenija védenja o razsežnosti komunističnega nasilja kot tudi občutljivosti do žrtev in preganjanih ni zmogla v zadostni meri vnesti v kolektivno zavest, zato je tudi odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno ali celo čedalje bolj nepieteten. Vse glasnejši so celo medijsko podprti pozivi k ponovitvi najstrašnejših oblik komunističnega nasilja,« je med drugim zapisano v vladni utemeljitvi uvedbe spominskega dneva. Okrogla miza v Muzeju novejše zgodovine pa je ponudila prav te prvine: védenje o tem, kdo, kdaj in kako je povzročil žrtve, ki se jih bomo spominjali slehernega 17. maja, sočutje, občutljivost in pietetni odnos do teh žrtev, ki se razodeva skozi neutrudno iskanje resnice o njih, ter jasno in argumentirano kritiko ignoriranja ali celo zanikanja komunističnih zločinov.

Tamara Griesser Pečar. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Tamara Griesser Pečar je predstavila korenine dogajanja, ki pripelje do tolikšnega števila žrtev komunizma na Slovenskem. Dogajanje v Sloveniji med drugo svetovno vojno ima namreč dve ravni: na ni strani so slovensko ozemlje zasedli trije okupatorji, na drugi strani pa je prišlo do boja med Slovenci samimi, in sicer zato, ker so komunisti neposredni upor proti okupatorju povezovali z bojem za revolucijo in nov socialistični družbeni red. Ta razkol so komunisti pod krinko Osvobodilne fronte udejanjili zlasti od jeseni 1941, ko so si s tako imenovanim zaščitnim odlokom, sprejetim 16. septembra 1941, prilastili monopol oziroma izključno pravico do odpora proti okupatorju. A ta odpor dejansko ni bil njihova prvenstvena ambicija, temveč so tako postavili smernice za nasilno komunistično revolucijo, ko so med drugim za izdajalca lahko samovoljno razglasili kogar koli ter nad njimi izrekli in nato tudi izvršili samovoljno kazen, pogosto z usmrtitvijo. Zato dr. Tamara Griesser Pečar prav 16. september 1941, torej dan, ko je t. i. Slovenski narodni osvobodilni odbor razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj Osvobodilne fronte, argumentirano označuje kot »formalni začetek državljanske vojne in desetletja prikrivane krivde komunistov«.

Jože Možina. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Jože Možina se je v svojem nastopu navezal na analizo dr. Tamare Griesser Pečar – sklepi OF, ki jih je predstavila zgodovinarka, namreč z brutalno jasnostjo pokažejo, kako so si vodilni komunisti, zlasti Kidrič in Kardelj, uzurpirali normo, da kdorkoli napada komunistično partijo, izvaja protinarodno delo in je zato izdajalec, ki si zasluži smrt. A to je po Možinovih besedah šele del problema, kajti kot je to običajno v komunistični metodi, je tudi tu veljalo pravilo – da ni pravil. In prav v tej sprevrženi revolucionarni logiki, ki si je dovoljevala vse, je bilo mogoče, da je žrtev komunistov postal kdor koli – v genocidnih razsežnosti tudi celotne romske skupnosti.

Med občinstvom so bili tudi vidni predstavniki civilne družbe. FOTO: Tatjana Splichal

Te je dr. Možina posebej izpostavil, saj je prav partizanski umor več kot 50 Romov 17. maja 1942 v soteski Iške, torej pred natanko 80 leti, tisti dogodek, ki stoji v simbolnem središču novega dneva v slovenski spominski krajini. To je bil prvi veliki vrhunec revolucionarnega nasilja z množičnimi umori – česa podobnega, kot je poudaril dr. Možina, »do tedaj nad slovenskim civilnim prebivalstvom ni storil niti nemški, niti italijanski, niti madžarski okupator ali NDH«.

Danes je védenje o tem zločinu, ki še zdaleč ni bil edini nad Romi, dostopno splošni javnosti zaradi dejstev, ki jih je razkril izkop umorjenih Romov leta 2017 (izvedla ga je vladna komisija za prikrita grobišča), a to védenje žal marsikomu še vedno ne zadošča tudi za pietetno ravnanje; posmrtni ostanki izkopanih žrtev namreč še vedno čakajo na dostojen pokop, saj je ljubljanski župan že večkrat zavrnil zahtevo vladne komisije za prikrita grobišča, da bi bili pokopani na Žalah. V tej drži je pravzaprav dedič povojnih komunističnih oblasti, ki nikoli niso obžalovale pomorov romskih družin; t. i. »narodni heroji«, ki so bili za te pomore neposredno odgovorni, nikoli niso izgubili svojih časti in se jim nikoli ni bilo treba zagovarjati zaradi storjenih zločinov, je razmere opisal dr. Možina.

Župnik Janez Turinek (levo). FOTO: Tatjana Splichal

Ljubljanski župan pa ni edini v tej ignorantski oziroma celo zanikovalni drži. Takšni ljudje in takšni krogi so se znova razodeli tudi ob vladni odločitvi za nacionalni spominski dan na vse žrtve komunizma. Na to dejstvo je med drugim opozoril dr. Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine in predsednik vladne komisije za prikrita grobišča. Prevladujoči mediji (med njimi tudi medija, zavezana nepristranskosti, torej STA in RTV SLO) so namreč poudarjeno ali celo izključno izpostavili le kritike na račun novega spominske dneva, ti kritiki pa prihajajo tudi iz političnih krogov novih oblastnikov (npr. Robert Golob, stranka Levica …).

Okrogla miza je potekala v Muzeju novejše zgodovine. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj nam to sporoča o njih? Dr. Dežman je bil jasen: ti ljudje govorijo v imenu propadlega režima, ki je temeljil na mitologijah in ne na dejstvih. Prav zato je nov spominski dan po njegovih besedah zanikanju navkljub v resnici mejnik, saj vzpostavlja ustavno dolžnost enakovredne obravnave enakovrednih totalitarnih pojavov, pa tudi dolžnost, da v iskanju resnice o žrtvah komunizma vzpostavljamo dokazno zakladnico, spodbujamo dialog in tako ustvarjamo pogoje, da bomo lahko dosledno obsojali vse kršitve človekovih pravic v preteklosti in jih dosledno varovali v prihodnosti.