Za Taizé sem izvedela že v začetku 70. let prejšnjega stoletja, ko ga je obiskala moja študijska kolegica in prva Slovenka v Taizéju, Silva Modic (poročena Kuzman). Takrat me Taizé ni posebno nagovoril, saj se mi je zdelo, da gre predvsem za ekumenizem, ki ga nisem doživljala kot svoj problem.

Tudi za novoletna srečanja sem izvedela kar kmalu, pa me ni navdušilo, množice me niso »potegnile«. Vse se je spremenilo po prvomajskem srečanju leta 1987 v Ljubljani. Prevajala sem pri pogovorih v skupinah v naši župniji pri frančiškanih, opoldne in zvečer pa sem hodila k skupni molitvi v Šiško. In tam se me je dotaknil duh Taizéja, molitev in petje, pojava in besede brata Rogerja. Začutila sem, da lahko molim, da me pesmi umirjajo in odpirajo za Boga.

In tako sem šla za novo leto 1987/88 v Rim in potem še šestnajstkrat, do vključno Hamburga 2003. Po napornem decembru so mi bili taizejski dnevi v katerem izmed evropskih mest nekakšne duhovne vaje, imela sem čas zase in za...