158 mesecev je bila torej ta Družinina priloga za družbo in kulturo (ob sinu Andreju in hčerki Klari) nekakšen tretji otrok naše družine (kot se je včasih pošalila, kdaj pa tudi zavzdihnila žena Mojca), saj sem vedno in povsod s seboj nosil misel na to in skrb za to, kaj, kdaj in kako bo v njej objavljeno. Po dveh petletnih mandatih na tri leta podlage zdaj ta misel in skrb prehajata na mlajša ramena, kot sta novembra 2011 z ramen prvega urednika Jožeta Horvata prešli na moja.

A to je bila večinoma »sladka« skrb, in sicer iz preprostega, a nikakor samoumevnega razloga: ker sem imel v teh 158 mesecih čast in privilegij sodelovati s toliko odličnimi avtoricami in avtorji, kot bi na kakšnem drugem uredniškem položaju zanesljivo ne mogel! V vsem tem času so tako rekoč vsi zaprošeni avtorji, če so le imeli čas – pogosto pa tudi, če ga niso imeli – radi sodelovali s Slovenskim časom. Če se prav spomnim, sem doživel samo eno vnaprejšnjo zavrnitev, pa še ta...