Dekletce je pri rosnih štirih letih zaznamovala prezgodnja smrt matere. S sestrami in očetom se je preselila v Lisieux, ob čemer ji je bilo zelo težko. A že tedaj je Jezusu obljubila, da mu ne bo odrekla nobene želje.

Že kot otrok je imela zelo rada naravo, predvsem cvetlice. Zaradi njene ljubezni do cvetlic, gotovo pa tudi zaradi njene otroške prisrčnosti in ponižnosti, se je je prijel vzdevek Mala Cvetka. Ni čudno, da so jo kasneje za svojo zavetnico izbrali tudi cvetličarji … Opazovanje stvarstva je v njej spodbujalo globoka premišljevanja. Nekoč je, denimo, zapisala:

»Če bi si vse cvetlice želele biti vrtnice, bi narava izgubila svojo pomladno lepoto.« (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Ob tem je odkrivala, da primerjanje z drugimi navadno ni prava smer in da ima dobri Bog za vsakega človeka poseben načrt, tudi zanjo.

»Kakor sonce s svojimi žarki obseva cedre, obenem pa boža tudi najbolj neznatno cvetlico, kot bi bila sama na svetu, tako se Bog daje vsaki duši posebej, kot da ne bi bilo nobene druge.« (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Zaznamovala jo je tudi izjemna vztrajnost. Ko ji domači škof zaradi mladoletnosti ni dovolil vstopiti v karmel, kamor sta pred njo odšli že dve izmed njenih starejših sester, je z očetom poromala v Rim, kjer je za spregled prosila kar papeža Leona XIII. Gospod jo je skozi to zanjo mučno preizkušnjo učil ponižne potrpežljivosti, nato pa ji kmalu odprl vrata karmeličanskega samostana v Lisieuxu.

»Težka preizkušnja je, kadar vidimo vse črno; vendar ni vse odvisno od nas. Napravite, kar je v vaših močeh. Odtrgajte svoje srce od zemeljskih skrbi, posebno od ustvarjenih bitij, in bodite prepričani, da za vse drugo poskrbi Jezus sam.« (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Samostansko življenje je bilo nova v vrsti preizkušenj na njeni življenjski poti. Pogosto je bila zapostavljena, narobe razumljena in celo zaničevana. Ona pa se je trudila vse to sprejemati z veseljem, saj se je Detetu Jezusu ponudila za igračo – žogo, s katero lahko počne, kar hoče. Seveda jo otrok najraje meče ob tla, je razmišljala zadovoljna, da lahko razveseljuje samega Boga.

Mlada Terezija pred vstopom v samostan. FOTO: Arhiv Družine

Njene zadnje besede po letu boja s tuberkulozo so bile: »Moj Bog, ljubim te.« Umrla je 30. septembra 1897, stara le 24 let, njen god pa praznujemo na današnji dan, 1. oktobra. Za svetnico je bila razglašena že leta 1925, za cerkveno učiteljico pa leta 1997.

»Kako dober je vendar Bog! Kako prilagodi preizkušnje močem, ki nam jih daje!« (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Kljub krhkemu zdravju je namreč v kratkem času zemeljskega življenja s svojim duhovnim bogastvom obogatila ves svet in postala žena velike svetniške zrelosti. Zapisi njenih premišljevanj so dragoceno duhovno branje, dostopno vsakomur.

Kip sv. Terezije v župnijski cerkvi na Kodeljevem. FOTO: Marjan Smerke

Njena »mala pot« svetosti ostaja dragoceno vodilo za vse čase in rodove. Govori predvsem o tem, da je mogoče doseči največjo popolnost – svetost že z življenjem, prežetim z ljubeznijo. Brez izrednih del spokornosti, milosti ali velikih del. Terezija oznanja svetost, ki jo lahko dosežejo vsi ljudje, vsak v svojem življenju in poklicu. Kot svetnico so jo mnogi vzljubili prav zaradi njene preprostosti in iskrivosti. Ena izmed njenih domislic, ki so lahko uporabne tudi za nas, se glasi:

»Našla sem način, kako priti v nebesa po ravni, kratki poti, po čisto novi mali poti. V velikih hišah se do višjih nadstropij lahko povzpnemo z dvigalom. Dvigalo pa, ki nas bo dvignilo do nebes, so Jezusove roke!« (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Naj nam pri tem s svojo priprošnjo pomaga tudi sv. Terezija Deteta Jezusa.