V torek, 25. marca, je okrog 1400 romarjev iz treh novih slovenskih škofij prispelo v Rim, kjer se bodo v imenu vernikov v škofijah: Novo mesto, Celje in Murska Sobota zahvalili Bogu in svetemu očetu za dar novih škofij. Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 ustanovil nove škofije in imenoval nove škofe ordinarije.

Škofje ordinariji so se z nekaterimi duhovniki in verniki zgodaj zjutraj podali na zahvalno romanje v Rim. Prvi dan romanja, 25. marca, so se romarji posameznih škofij ob svojem škofu zbrali pri sv. maši. Novomeški škof mons. Andrej Glavan je daroval sv. mašo med potjo v Sežani. Celjski škof mons. Anton Stres se je z romarji svoje škofije ustavil na Marijini božji poti v Verbani pri Trstu. Romarji iz Škofije Murska Sobota pa so se zbrali ob svojem škofu mons. Marjanu Turnšku v mestu Orvieto, ki leži okrog 130km severno od Rima. Jutri bo romarje med splošno avdienco pozdravil papež Benedikt XVI., škofje ordinariji pa se bodo svetemu očetu ob tej priložnosti še enkrat uradno zahvalili za ustanovitev novih škofij. Popoldne bo zahvalna maša v vatikanski baziliki na oltarju katedre sv. Petra. Po sv. maši bo romarje nagovoril in pozdravil eminenca kard. Franc Rode. V četrtek bo slovesna sv. maša v baziliki Marije Senžne ali Velike, v petek pa pri glavnem oltarju v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. Vsak dan duhovno oblikuje ena od novih škofij.

Zahvalno romanje treh novih slovenskih škofij želi biti dejanje zahvale Bogu in svetemu očetu. Najgloblji in najširši cilj ustanovitve novih škofij je, da Bog s pomočjo škofij razširja svojo slavo in hkrati našo blaženost, tako da bo on, ki je Stvarnik vsega, kar biva, končno postal vse v vsem, kot uči sv. Pavel v svojem Prvem pismu Korinčanom.

Bolj konkretno pa to pomeni, da je papež Benedikt XVI. ustanovil nove škofije, da se med vernim slovenskim ljudstvom utrdi, poglobi in na novo oznanja evangelij, da bo v krščanskem duhu smelo stopalo v lastno in evropsko prihodnost. Ta obsežen in daljnoviden cilj pa predpostavlja, da so škofje, ki so prvi oznanjevalci evangelija v svojih škofijah, bližje svojim duhovnikom in drugim ožjim sodelavcem. S svojim zborom duhovnikov, ki mu načeljujejo, morajo ustvarjati bratsko skupnost v moči svetega reda, da bodo duhovniki, diakoni in Bogu posvečene osebe bolje opravljali lastno poslanstvo, da se bo v njih krepila odgovornost za svoje poslanstvo, ki so ga prejeli s svetim redom in obljubami zvestobe od Cerkve priznanih redovniških in drugih karizem.

V novih škofijah so škofje bolj navzoči v življenju župnij, ko jih obiskujejo, neposredno oznanjajo evangelij, očetovsko spodbujajo vse vernike k življenju po veri in k duhovni rasti. Samo tako je mogoče pričakovati, da se bo v vseh krščenih krepila pripadnost župnijski in škofijski skupnosti, pa tudi odgovornost za vesoljno Cerkev. Ker pa smo kristjani, pa najsi živimo ali umiramo, Gospodovi, to tudi pomeni, da je vsak kristjan tudi osebno odgovoren za oznanjevanje evangelija, zato mora premišljevati, kako bo v sedanjih in prihodnjih okoliščinah živo pričeval za evangelij. Nam namreč vera ni bila dana le kot vir osebne tolažbe in nekakšnega notranjega nedejavnega zadovoljstva, ampak kot dar, ki naj ga ponesemo bližnjim po veri in tudi tistim, ki Boga ne poznajo.

Zahvalno romanje novih škofij v Rim in k svetemu očetu torej ni le vljudnostno dejanje, ker smo prejeli veliki dar nove škofije. Zahvalno romanje je obljuba za novo poslanstvo, ki se je že začelo in odpira pot krščanstvu v prihodnost, ki nam jo najbolje razodeva prav praznik Gospodovega vstajenja. Kristjani nismo rojeni za smrt, ampak za polno življenje že na zemlji, ki s smrtjo preide v življenje pri Bogu, ki nas je po Kristusovi zmagi nad grehom in smrtjo prerodil v posinovljene božje otroke.