Na veličastnem Trgu herojev v madžarski prestolnici je zakrament prvega svetega obhajila prejelo okoli 1.200 otrok. To so najmlajši romarji, ki se udeležujejo tega množičnega cerkvenega zborovanja. Nedeljsko prvo sveto obhajilo je pomenilo znamenje upanja za narod, v katerem Cerkev še vedno okreva po desetletjih komunistične prevlade, med katero krščanske vzgoje za otroke in mlade niso ravno spodbujali ali pa je bila celo prepovedana.

Dogodek v madžarski prestolnici je »praznovanje resnične navzočnosti Jezusa Kristusa v evharistiji«.

Prireditelji kongresa uvodno bogoslužje in druge dogodke v tem tednu označujejo kot »praznovanje resnične navzočnosti Jezusa Kristusa v evharistiji«.

Tak pristop pozdravljajo tudi nekatoliški udeleženci kongresa, med katerimi je Blanka Fabiny, 27-letna vzgojiteljica in luteranka. Njen oče je luteranski škof, njena sestra pa je bila članica več kot 1.000-glavega zbora, ki je s petjem obogatil uvodno bogoslužje. »Upam, da bo ta kongres prispeval k rasti Cerkve,« je za spletni portal Vatican News povedala 27-letna vzgojiteljica. »Upam, da bo ta kongres pomagal znova povezati kristjane. V Kristusu ne bi smeli biti ločeni … Upam, da bo to pripomoglo k temu, da bomo nekoč – ne glede na našo cerkveno pripadnost – vsi lahko skupaj prejeli obhajilo.«

Luterani si želijo edinosti med kristjani

Njen fant, 22-letni Kende Hegedüs, se strinja: »Mi smo luterani, in smo prav tako ponosni, da smo danes tukaj, ponosni smo na svoj narod, da smo lahko organizirali takšno prireditev,« je poudaril. »Tu ne gre zgolj za katolištvo, pač pa za to, da smo vsi eno v Kristusu. Zato upam, da bo ta kongres veliko doprinesel h krščanstvu na Madžarskem.«

Kende tudi upa, da bo dogodek spodbudil družine, ki so »bile povsem uničene« med epidemijo koronavirusne bolezni na Madžarskem, deželi, ki nima najbolje urejene zdravstvene oskrbe. »Upam, da bo ta kongres pomagal tistim, ki morda verujejo v Kristusa, pa se zdaj počutijo malce izgubljene.« Mladi Madžar je pojasnil, da bo morda v pomoč tudi njemu, ko se pripravlja, da bi postal veroučitelj ali pa morda celo luteranski pastor.

Tu ne gre zgolj za katolištvo, pač pa za to, da smo vsi eno v Kristusu.

»Zame je izredno pomembno, da lahko govorim o Jezusu Kristusu. Moj oče je luteranski pastor in tega sem se naučil od njega,« je dodal Hegedüs.

Kongres spominja tudi na milijone preganjanih kristjanov po vsem svetu, ki ne morejo javno izpovedovati svoje vere v Kristusa. V Madžarskem narodnem muzeju je na ogled razstava v pomoč trpečim in preganjanim kristjanom.

Med 25 kardinali in škofi, ki sodelujejo na delavnicah in drugih kongresnih dogodkih, pa jih kar nekaj prihaja iz preizkušanih narodov z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, kjer mnogi kristjani še danes izgubijo življenje zaradi svoje vere.

V pričakovanju papeževega prihoda

Udeleženci kongresa se neizmerno veselijo tudi prihoda papeža Frančiška, ki bo obhajal sklepno bogoslužje. Papeža je v Budimpešto povabil madžarski predsednik Janos Ader, ki je tudi sam katoličan. Na kongresu bo predstavil svoje pričevanje, ne le kot predsednik republike, temveč tudi kot mož in oče.

Tik pred začetkom kongresa je bilo poskrbljeno tudi za več tisoč brezdomcev in ljudi z obrobja, ki so prejeli posebne obroke, vključno s kruhki iz svetopisemskih sestavin. V znamenje sprave so organizirali tudi posebno srečanje za judovsko skupnost. Okoli 600.000 madžarskih Judov je umrlo v obdobju holokavsta, le nekaj let za tem, ko je Madžarska leta 1938 gostila svoj prvi mednarodni evharistični kongres.

Evharistična himna iz leta 1938 je  »pobožnim madžarskim katoličanom vlivala upanje v letih vojne, pa tudi pozneje, v desetletjih komunističnega zatiranja«.

Kardinal Péter Erdő je izrazil svoje zadovoljstvo, da je tokrat znova uporabljena himna z mednarodnega evharističnega kongresa iz leta 1938. Poudaril je, da je ta pesem »pobožnim madžarskim katoličanom vlivala upanje v letih vojne, pa tudi pozneje, v desetletjih komunističnega zatiranja«.

Hvalnica evharističnega kongresa govori o prvem madžarskem kralju, Štefanu, in Madžare spodbuja, naj se raje priklonijo pred »Kraljem Kraljev«, Jezusom Kristusom«: »Osiroteli narod sv. Štefana, skloni glavo in upogni koleno; zaupaj dosti večjemu Kralju, kot je madžarski. Verni narod, čeprav premagan in preizkušan, zaupaj Mu svoje upe in strahove, Kristusu, ki že več kot tisoč let na križu nosi vse tvoje upe.«