Pustite male k meni (Tone Kralj). Foto: Ksenja Hočevar



»Duhovni in družbenopolitični preobrati, idilično ljudsko izročilo, prvinskost njegovega značaja, nove umetnostne težnje po izrazitem duhovnem in čustvenem svetu, želja po miselnem in čustvenem stiku z 'uporabniki' njegovih del – vse to se je strnilo v njegov umetniški credo, ki je rodil izrednega, edinstvenega umetnika,« je zamejska umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn v nekaj besedah orisala umetniško podstat slikarja, grafika in kiparja Toneta Kralja, ki se je na današnji dan pred 120 leti rodil v Zagorici pri Dobrepolju in do smrti leta 1975 pustil neizbrisen pečat predvsem s poslikavami cerkva, v veliki meri na Primorskem. Ob jubileju so v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kjer hranijo skoraj 400 avtorjevih del in si je možno že od leta 1974 ogledati Kraljevo stalno razstavo (preurejena je bila leta 2013, nova postavitev pa vključuje 88 umetniških eksponatov), v razstavišče začasno umestili pet njegovih umetniških del, ki so jih z donacijo in odkupi pridobili v zadnjem času in bodo na ogled do konca leta. »Ob 120-letnici njegovega rojstva se spominjamo umetnika, ki je pomembno zaznamoval slovensko umetnost 20. stoletja. Neizbrisni pečat je pustil tudi v Kostanjevici na Krki, ki si jo je izbral tako za kraj svojega večnega počitka kot svoje umetniške zapuščine, saj je galeriji ob njeni ustanovitvi leta 1974 podaril svoj opus,« so zapisali v Galeriji Božidar Jakac.


Tone Kralj. Foto: Wikipedia


Pet na novo pridobljenih Kraljevih umetniških del

Dve deli, sliko Pustite male k meni (1972) in relief s podobo Jezusa s križem, je galerija pridobila z donacijo nekdanjega kostanjeviškega duhovnika Antona Vindišarja. Kip Bolest Slovenije (1921) je bil mišljen kot osnutek večjega spomenika in je bil javnosti predstavljen predlani na veliki mednarodni razstavi Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha. Leta 1938 je nastal patiniran doprsni kip z upodobitvijo Matije Gubca. Zadnja pridobitev pa je leseni kip Slepec (okoli leta 1934), ki je fragment nekdaj dokolenske upodobitve slepega moškega.


Sv. Peter in Pavel (Tone Kralj, Most na Soči). Foto: Tatjana Splichal


S simbolov je možno razbrati, kam je uperil svojo kritično ost

Pred štirimi leti izdana monografija »Tone Kralj in prostor meje« obravnava predvsem avtorjevo ustvarjanje na Primorskem, ne toliko z umetniškega vidika, temveč skozi zgodovinske okoliščine. »Najbrž gre pri markaciji etničnega prostora s cerkvenimi poslikavami v takšnem obsegu in tako sistematično za enkraten primer v evropski zgodovini,« je zapisal njen avtor Egon Pelikan. Rdeča nit monografije so poslikave v primorskih cerkvah, izbrana dela pa nadrobno razkrivajo sporočilnost ter idejni in zgodovinski kontekst. Sprva je nanj vplivala prva svetovna vojna, pozneje je bil vse glasnejši kritik fašizma in nacizma, sčasoma tudi komunizma. Negativne like je Tone Kralj odel v barve italijanske trobojnice in jim spačil obraze, v množici pod Kristusovim križem je denimo upodobil Karla Marxa. Pozitivni in trpeči liki pa združujejo slovenske nacionalne barve – rdečo, modro in belo. Tudi s simbolov – niti svastiki se ni izognil – je mogoče razbrati, kam je uperil svojo kritično ost; kot simbola slovenstva je često upodabljal sveta brata Cirila in Metoda, pa tudi škofa Slomška, Barago …


Verena Koršič Zorn. Foto: Tatjana Splichal


Pogumen, neustrašen, izzivalen, nagajivo ironičen, drzen

Že leta 2008 je monografijo o Kralju in njegovih poslikavah v zamejstvu napisala tudi umetnostna zgodovinarka, zamejska Slovenka Verena Koršič Zorn, ki je v pogovoru z Anamarijo Rajk v julijskem Slovenskem času še vedno premalo znanega slovenskega slikarja, »Dolenjca s primorskim srcem«, opisala takole: »Ljudje, ki so ga poznali, so poudarjali njegovo globoko vero, skromnost, nezahtevnost glede življenjskih potreb, izredno delavnost, poštenost, požrtvovalnost, zahtevnost do lastnega poklica, predanost umetniškim izzivom. Iz njegovih del, predvsem od konca prve do konca druge svetovne vojne, pa lahko razberemo, da je bil pogumen, neustrašen, izzivalen, včasih kar nagajivo ironičen, drzen. Vse to je bilo za tisti čas izredno tvegano in smrtno nevarno. Obenem je svoje delo opravljal za zelo skromno plačilo. Kot človeka in umetnika sta ga globoko zaznamovali obe vojni. Prva, ki jo je tudi sam okusil na fronti kot 17-letni fant, ga je prehitro potisnila v svet odraslih, druga – in čas med obema vojnama – pa sta mu pokazala, do kakšnih skrajnosti lahko privedeta človeška norost in hudobija.«


Hči Tatjana Kralj. Foto: Ksenja Hočevar


Rana ura, zlata ura; zgodaj spat, zgodaj vstat

Fundacijo Toneta Kralja, ki pomaga restavrirati avtorjev opus v cerkvah na Primorskem, je pred leti ustanovila njegova pokojna hči, operna pevka Tatjana Kralj, ki je leta 2014 v pogovoru s Ksenjo Hočevar za Družino spregovorila o očetovi slikarski dediščini, predstavljeni tudi v dokumentarnem filmu Svetovi ustvarjalnosti režiserja dr. Igorja Kranjca. »V koliko cerkvah je oče zares pustil pečat, niti še ne vemo natančno, gotovo pa je v letih od 1920 do 1975 slikal v vsaj šestdesetih, v glavnem na Primorskem, pa tudi na Hrvaškem in v Italiji,« je tedaj pojasnila Tatjana Kralj. In kako je doživljala očeta? »Njegov kodeks je bil: rana ura, zlata ura. Imel je enak 'sistem' kot na kmetih: zgodaj spat, zgodaj vstat. Domača dobrepoljska zemlja ga je tudi sicer spremljala na vsakem koraku v življenju – rad je imel les, to je prinesel iz suhokrajinske zemlje, kamen je vzljubil na Primorskem. Če smo šli na obisk, se je zelo sprostil, veliko se je smejal. Ni bil govorec, v družbo se je vključeval z izrazi na obrazu: toplo je pogledal, kadar se je strinjal, ko je bil nejevoljen, se mu je brada zatresla, nikoli pa ni slabe volje kazal z besedami. Nikoli ga nisem slišala izreči kletvice ali psovke, bil je kopija svojega očeta,« je poudarila Tatjana Kralj.




PREBERITE ŠE:

Upornik s čopičem

»Oče je namesto orožja prijel čopič«

Kraljev tihi upor proti ideologijam

Pri Kraljici Evrope