Bodo nebesa dolgočasna?

Nikakor, trdi dr. Kreeft. »Sumim, da vprašanje, ali se bomo v nebesih dolgočasili, podzavestno muči večino od nas bolj, kot smo si to pripravljeni priznati.« 

Bomo v nebesih imeli čustva?

Nebesa bodo v prvi vrsti življenje z Bogom, obenem pa se bo v njih nadaljevala tudi vsa raznovrstnost sorodstvenih, prijateljskih in drugih vezi, ki smo jih spletali na zemlji, je prepričan dr. Peter Kreeft, filozof, mož, oče štirih otrok in dedek. »Tudi to bo bistveni del naše nebeške sreče, saj nismo ustvarjeni za to, da bi bili samotarski mistiki, ki imajo radi le Boga, ampak imamo – enako kot Bog – radi tudi ljudi.« Kreeft meni, da se bosta v nebesih nadaljevala tako ljubezen (ki bo obenem tudi delo) kot delo (ki bo obenem tudi ljubezen) – dve stvari, ki nas izpolnjujeta že na zemlji.

Ali bomo v nebesih obdržali svoja čustva, je le eno izmed vprašanj, ki se jih loteva. »To vprašanje spada med vprašanja o tem, ali bomo v nebesih imeli to ali ono zemeljsko stvar,« pravi. »Mislim, da je odgovor na vsa tovrstna vprašanja naslednji: Da, a ne v sedanji obliki.« V nebesih se stvari ne bodo zgolj nadaljevale, a se tudi ne bodo za vedno izgubile; vse bo preoblikovano, tako kot ob rojstvu, meni Kreeft, in poudarja, da o tem preoblikovanju seveda vemo zelo malo in da morajo zato vsi naši odgovori biti zelo samodisciplinirano ugibanje. »A zelo domnevam, da bomo v nebesih imeli tudi čustva, kajti čustva so del Božjega načrta za našo človeškost in niso zgolj posledica padca. Le da nas v nebesih čustva ne bodo vodila ali kontrolirala. Ne bodo sicer manj strastna, bomo pa mi manj pasivni.«

Skeptikom, ki ga sprašujejo, kako lahko sploh kaj pove o nebesih, pojasnjuje, da nebes seveda »še nobeno oko ni videlo in uho ni slišalo« (1 Kor 2,9), in priznava, da so naše besede o njih le jecljanje, da pa nam je vendar o nebesih nekaj povedal Prijatelj, ki živi tam. Kreeft, čigar knjižni opus se ponaša s skoraj sto naslovi (pri Družini je izšla njegova knjiga Preden odidem), je na spletni strani www.peterkreeft.com objavil svoje odgovore na različna vprašanja o nebesih. V nadaljevanju objavljamo izbor nekaterih od njih.

Peter Kreeft je avtor knjige Preden odidem.

Kakšno telo bomo imeli v nebesih?

»Kristjani verujemo, da bomo v nebesih imeli poveličano telo. To bo pravo, fizično telo, kot ga je imel Kristus ob vstajenju. Njegovega telesa so se lahko dotaknili, lahko je jedel, prihajal in odhajal, kadar je želel, a ga pri tem niso ovirale stene ali razdalje. Jezusovo vstalo telo je bilo isto telo, s katerim je umrl, in njegovi prijatelji so ga prepoznali, čeprav ga najprej niso prepoznali, ker je bilo tako drugačno kot prej. Mislim, da bo naše obujeno telo na nek način povezano s telesom, ki ga imamo sedaj – podobno, kot je naše sedanje telo povezano s telesom, ki smo ga imeli v mamini maternici. Če bi zarodek videl samega sebe pri dvajsetih letih, bi bil presenečen in se najprej ne bi prepoznal. A gre za isto osebo, celo za isto telo, ki pa je pri dvajsetih bistveno bolj odraslo.«

Bodo naše rane, telesne hibe odstranjene iz našega poveličanega telesa?

»Mislim, da ne. Kristus je še vedno imel rane. A te rane so bile znamenja njegove slave, ne žalosti in trpljenja. Mislim, da bo vse – v telesu, duši in osebnem življenju –,­kar je bilo darovano Bogu, ohranjeno, preoblikovano in poveličano v nebesih, a vse, kar je bilo delo sveta, mesa, hudega duha, bo ostalo pred nebeškimi vrati. Rane mučencev se bodo svetile kot zlato, odrezana okončina bo povrnjena na svoje mesto, človeku, ki je imel prej poškodovane možgane, se bo povrnila inteligenca.«

Bomo jedli?

»Imeli bomo telesa, zato bomo sposobni jesti, kot je Kristus jedel po svojem vstajenju. A mislim, da nam ne bo treba jesti. Vstalo telo bo živelo od duše in od Boga. V tem življenju so naša telesa odvisna od nečesa, kar je manj od njih, od narave; in naše duše so odvisne od nečesa, kar je manj od njih, od naših teles (če se recimo poškodujejo možgani, ne moremo dobro razmišljati). Položaj, ko smo talci svojih ''podrejenih'', se mora obrniti. Morda snov, iz katere bo sestavljeno naše poveličano telo, ne bo imela ločenih atomov in molekul (in bo zato neuničljiva). Morda naša telesa ne bodo imela ločenih organov in sistemov, ampak bo telo kot celota ali cela duša v celem telesu izvajala vse svoje funkcije. A seveda je to čisto špekuliranje.«

Bomo nosili oblačila?

»Tisti, ki trdijo, da so ujeli bežen pogled v nebesa – v videnjih ali obsmrtnih izkušnjah –, običajno pravijo, da so ljudje v nebesih oblečeni, a drugače, kot smo mi. Obleka ni umetna in ne prikriva, ampak je naravna in razkriva. Obleka je prišla po padcu, da bi prikrila to, kar je bilo sramotno – sramotno je bilo zato, ker je bilo padlo. Ko bo odrešenje dopolnjeno in padec popolnoma izničen, nič več ne bo sramotno. Obleka bo čista slava, ne pol slave in pol sramu, kot je zdaj. Morda bo videti tako, kot da raste iz našega poveličanega telesa in kot da si je ne bi nadeli od zunaj.

To vprašanje je pomembnejše, kot se zdi, kajti oblačilo simbolizira svet in naš odnos do njega. Ko zase jemljemo delčke sveta – v obliki oblačil, ta oblačila postanejo intimni del našega življenja. V nebesih se bomo oblačili z novim nebom in novo zemljo, tako kot 'žena, ogrnjena s soncem' (Raz 12,1).«

Zasebnost potrebujemo zgolj zato, ker smo padli.

Kakšne starosti bomo v nebesih?

»Srednjeveški filozofi so običajno menili, da bo to starost 33 let, idealna leta, leta zrelosti, kot so to bila leta Kristusove zemeljske zrelosti. To se mi zdi simbolično točno: vsi bomo v nebesih popolnoma zreli. Otrokom, ki so umrli pred rojstvom, bo od Boga (morda po molitvah njihovih staršev) dana vsa zrelost, ki je niso dosegli na zemlji. Genetiki pravijo, da proces staranja ni neizogiben; živi organizmi bi po njihovem mnenju lahko teoretično ostali nesmrtni, se ne postarali, ne umrli. Rakave celice ne umrejo, razen če jih ubijemo ali če umre njihov gostitelj. Proces staranja in umiranja se je začel v določenem času v naši zgodovini, po padcu. Bog ni naredil smrti, ampak jo je izničil. V nebesih nihče ne bo star, ampak bo v določenem smislu tako star kot mlad – kot odraz Boga, ki je tako Alfa kot Omega, najmlajši in najstarejši: 'Lepota, večno davna, večno nova' (misel sv. Avguština, op. prev.). Celo sedaj tu in tam ugle­damo modrost starega človeka na zamišljenem obrazku dojenčka ali svežino mladosti v iskrivih očeh starca. To so sledi nebes.«

Kateri jezik bomo govorili?

»Moji predniki so seveda zatrjevali, da se bomo menili v nizozemščini; rabin, ki ga poznam, mi je pravil, da bo nebeški jezik hebrejščina. Vsak dojenček, mi je dejal, se spominja jezika, ki bo obnovljen v nebesih, jezika iz rajskega vrta, kar je podkrepil še z dejstvom, da je otrokova prva beseda pogosto abba (ki v hebrejščini pomeni očka). Nebeški jezik nas nikakor ne bo razdvajal, kot je razdvojil narode v Babilonu. Babilon in njegovo blebetanje bosta končana. To je bilo nakazano na binkošti, ko so se različni jeziki ohranili, niso se pomešali, a je kljub temu vsak razumel vsakega. Mogoče bo v nebesih toliko jezikov, kot bo posameznikov, a bo kljub temu obenem le en sam jezik. Zagotovo pa velja, da tam ne bo nesporazumov. Jezik tako kot oblačila zdaj obenem razkriva in prikriva, odgrinja in zagrinja pomen. V nebesih bo jezik, tako kot oblačila, le razkrival.«

Bomo vse vedeli?

»Mislim, da ne. Edino Bog je vseveden. V nebesih se nikoli ne bomo nehali učiti, a z učenjem tudi nikoli ne bomo prišli do konca. Samo Bog lahko prenese to, da vse ve in se ob tem ne dolgočasi.«

Bomo vsi enaki?

»Enaki bomo po vrednosti in dostojanstvu, kot smo že sedaj; in v tem, da nas Bog ljubi. Toda ali bomo enaki v smislu, da bomo čisto v vsem enaki? Bog ne daj! Eno glavnih zadovoljstev sedanjega življenja, kot tudi naslednjega, je vzajemna delitev različnih talentov; zadovoljstvo, ko lahko občudujemo nekoga, ki je v nečem boljši od nas, in se od njega učimo.«

Ali bo v nebesih kaj zasebnosti?

»Mislim, da ne. Nihče ne bo želel ničesar zadržati zase, kajti nihče se ne bo sramoval ali bal, da bi ga ne razumeli ali da ga ne bi ljubili. Zasebnost – podobno kot oblačila ali zakone – potrebujemo zgolj zato, ker smo padli. Ko bo greh odšel, bo odšlo tudi skrivanje.

Seveda ne bo zasebne lastnine, nobenega »to je moje, ne tvoje«. Komunizem, podobno kot nudizem ali anarhizem, megleno vidi nekaj nebeškega, toda s tem, ko vztraja, da je to treba udejanjiti že sedaj, s človeško silo, nebeško spremeni v peklensko, podobno kot če bi oblast, ki pripada odraslemu, dali v roke otrokom.«

Bomo v nebesih svobodni? Bomo lahko svobodno grešili? Če da – ali bo kdo kdaj uporabil to svobodo?

»'Svoboda, da grešimo' je kontradiktoren izraz, podobno kot 'svoboda, da smo zasužnjeni'. Svobodna izbira je le sredstvo za dosego resnične svobode, 'svobode Božjih sinov'.

V nebesih ne bomo grešili, ker ne bomo hoteli grešiti. Svobodno bomo izbrali to, da ne bomo nikoli grešili, tako kot veliki matematiki ne delajo osnovnih napak, čeprav bi jih lahko. V nebesih bomo tako zelo jasno videli privlačnost dobrega in Boga in obenem grdoto in neumnost greha, da ne bomo imeli nobenega povoda, da bi grešili. Zdaj smo vsi zasužnjeni z nevednostjo. Vsak greh prihaja iz nevednosti, kajti grešimo samo zato, ker greh vidimo kot nekaj privlačnega, kar v resnici ni, in dobroto kot nekaj, čemur manjka privlačnosti. To je nevednost, za katero smo odgovorni sami, a je vseeno nevednost in brez nje ne bi grešili. V nebesih, v 'blaženem gledanju' Boga, prevzeti in popolnoma veseli zaradi dobrote, krščeni z dobroto, podobno kot je potopljena ladja preplavljena z vodo, se ne bomo mogli nikoli odvrniti od te vidne slave. Zdaj 'hodimo v veri in ne v gledanju' (2 Kor 5,7). Nebeški pogled ne bo odstranil naše svobode. Vprašajte slepega, ali bi vid odstranil njegovo svobodo.«

Smo na poti k srečanju

Smo na poti in ko nas kdo vpraša, kam gremo, mu odvrnemo: »V nebesa.« »Kaj so nebesa?« nas vpraša. Ob tem se nam začne zatikati; ne vemo, kaj naj mu odgovorimo. Naša nebesa so pogosto abstraktna in oddaljena in ob njih nekateri pomislijo: »Ali ne bo tam vso večnost dolgočasno?« Ne! To niso nebesa. Smo na poti k srečanju: h končnemu srečanju z Jezusom. (Papež Frančišek, 27. april 2018)