Tisto nedeljo, ko sem zbolela, niti slučajno nisem mislila, da sem zbolela za »korono«, in še nekaj dni potem ne. Peti dan sem se šla testirat in bila pozitivna, deset dni sem bila doma, hudo bolna, ne spomnim se, da bi kdaj že bila tako bolna in »zanič«. Deseti dan bolezni je bila saturacija zelo slaba in pot je bila le ena: bolnišnica, kovidni oddelek na DTS v Kliničnem centru. Veliko sem že slišala o teh »bolniških sobah«, ampak da so take v realnosti, si nisem niti predstavljala.

Mojih 12 dni življenja na covidnem oddelku je zaznamovalo veliko stvari, nekatere bolj negativno, druge pa so dajale upanje, krepile vero, zaupanje, dajale moč in »rešetale smisel življenja«. Iz te preizkušnje, ki še traja, saj je zdravljenje res dolgotrajno, vendar računam, da je najhujši del za menoj, odhajam bogatejša, zato želim z vami deliti svetlo stran.

Odhod od doma je bil res zelo hiter, nenaden, mož je ostal doma sam z najinimi tremi otroki, ki so še sorazmerno majhni. Že o...