Brezskrbno otroštvo je prekinila materina smrt, ko je bil star komaj pet let; oče je bil takrat v Ameriki, zato je Stanko odraščal pri sorodnikih. Ker je bil zelo bister fant, so mu dobrotniki omogočili, da se je vpisal na škofijsko gimnazijo v Šentvidu, nato pa se je odločil za vstop v bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel leta 1937.

Po treh letih službe vzgojitelja v Marijanišču ga je škof Rožman ga je imenoval za svojega tajnika, kjer je ostal vse do leta 1947. Kot tajnik pri nadškofu Rožmanu je doživljal napete čase med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo. 

Stanislav Lenič je bil velik zagovornik nadškofa Rožmana, saj je poznal ozadje njegovega delovanja, zato je v javnosti večkrat stopil njemu v bran, se boril za resnico in postavil na laž krivične obtožbe škofa in Cerkve na Slovenskem med drugo svetovno vojno. 

Leta 1947 je bil aretiran in na montiranem procesu obsojen na 12 let ječe. Prestal jih je osem, od tega je bil več kot dve leti zaprt v samici. Zgodilo se je, da je v samici žalosten pričakoval tudi veliki teden. V svojih spominih je zapisal: »Tedaj sem doživel nekaj čudežnega. Na cvetno nedeljo sem bil naenkrat napolnjen z neizmerno srečo. Počutil sem se najbolj srečnega človeka na svetu in to ves veliki teden. Poln notranjega veselja in tolažbe: Bog je z menoj, jaz tu nisem sam.«

Eden od sojetnikov je o Leniču zapisal, da bi mu težko našli enakega: »Vljuden je do vsakega, potrpežljiv in požrtvovalen, nikoli ne godrnja, občasno nerazpoloženje zakriva, potrudi se biti dobre volje, čeprav zdravstveno ni najbolj svež. Do vsakega je radodaren, pazljiv in skrben, še posebno do onih, s katerimi je prišel na kakršenkoli način v bližnje poznanstvo … Je izredno pobožen in ko ga človek ogleduje, kako opravlja svoje duhovniške dolžnosti, dobi vtis, da je ta pobožnost tudi pristna. Vsak dan ga je videti sedeti na postelji čim se zdani in tudi zvečer moli ali bere brevir.«

Ko je leta 1955 prišel iz zapora, ga je škof Vovk imenoval za župnika v Sodražici. Med Sodražani je bil zelo priljubljen, saj je za vsakogar našel dobro besedo. Bil je odličen pridigar in kljub težkim življenjskim okoliščinam vedno nasmejan.

Škof Stanislav Lenič je obiskal Slovence skorajda po vsem svetu, birmoval otroke slovenskih izseljencev in obhajal slovenske maše. FOTO: Arhiv Družine.

Leta 1964 ga je nadškof Jožef Pogačnik imenoval za generalnega vikarja, leta 1968 pa je prejel škofovsko posvečenje. Bil je zvest pomočnik nadškofoma Pogačniku in njegovemu nasledniku Alojziju Šuštarju. 

Kot ljubljanski pomožni škof je opravljal več odgovornih služb na nadškofiji, zlasti pa se je posvečal skrbi za duhovne poklice, za prenovo bogoslužja po koncilu in za Slovence po svetu. Vse je delal v »Blagor Gospodove črede«, kot je zapisal v svoje škofovsko geslo.

Stanislav Lenič je ves čas svojega življenja in delovanja opozarjal na krivice in trpljenje ljudi ter si prizadeval za spravo slovenskega naroda. Umrl je 4. januarja 1991. 

Nadškof Alojzij Šuštar je ob njegovi smrti zapisal, da je »škof Lenič večkrat poudarjal, da sam osebno vsem odpušča in da želi samo to, da bi prišlo povsod v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja in da bi čimbolj odstranili vse posledice hude preteklosti.«