Njeno naročilo, naj molijo in se darujejo, ima zelo pomemben poudarek: molijo in darujejo naj se za spreobrnjenje grešnikov. Tudi za nas velja enako: Ne preklinjajmo jih, ampak molimo zanje! Saj smo vsi ustvarjeni po Božji podobi, vsi smo Božji otroci.

Mlajša dva fatimska pastirčka, Frančišek in Jacinta Marto, sta umrla še v otroštvu. Papež Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena, papež Frančišek pa ju je 13. maja 2017, prav tako v Fatimi, prištel med svetnike.

Lucija Dos Santos, najstarejša izmed fatimskih otrok, ki se jim je Marija prvič prikazala na današnji dan, 13. maja 1917, je edina od treh vrstnikov dočakala visoko starost, umrla je kot karmeličanka Marija Lucija od Brezmadežnega Srca v osemindevetdesetem letu 13. marca 2005. 

V svojem dolgem življenju je imela stike kar s sedmimi papeži, od katerih se je osebno srečala s Pavlom VI. in kar trikrat z Janezom Pavlom II. Ta štiri srečanja so bila tudi edina, ko je s. Lucija zapustila samostan in prišla v Fatimo.

Sestra Lucija dos Santos. FOTO: Romarsko svetišče Fatima

V enem od svojih zapisov je s. Lucija takole razmišljala o Jezusovi priliki o trti in mladikah (objavljeno v majski številki revije Magnificat leta 2020):

V priliki o trti in mladikah vidimo, da je življenje članov mističnega telesa, ki je Cerkev, odvisno od njihovega združenja s Kristusom. On je glava Cerkve, predstavlja nam jo njegov namestnik na zemlji in mi smo njeni člani; on je trta, mi mladike. Enako kot se mladike, ločene od trte, posušijo in ne obrodijo sadu, tako tudi mi, če se zaradi greha ločimo od prave trte, Kristusa, in se nehamo hraniti s sadovi njegove milosti, ovenimo in se izsušimo ter ne obrodimo sadu. Postanemo popolnoma nekoristni, razen za to, da nas vržejo v večni ogenj.

Ta odlomek nam zelo jasno razodeva usodo tistih, ki se pustijo zapeljati zmotnim idejam, posvetnim skušnjavam, hudiču ali mesu in s tem svobodno privolijo v svoj odpad in ločitev od Kristusovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev. Po njih se ne smemo zgledovati, toda zanje moramo molitvi in darovati žrtve, da bi se mogli vrniti na pravo pot. Bog namreč ne želi, da se grešniki pogubijo, temveč da se spreobrnejo in živijo.

To je razlog, zakaj nas je naša Gospa tako goreče pozivala, naj molimo in delamo pokoro za spreobrnjenje grešnikov: »Moli, veliko moli in prinašaj žrtve v spravo za grešnike. Številne duše končajo v peklu, ker ni nikogar, da bi zanje daroval žrtve in molil!« Zato se moramo združeni s Kristusom in z njegovo Cerkvijo darovati kot zadostilne žrtve in moliti za spreobrnjenje naših bratov in sester. V tem je bistvo naše krščanske dobrodelnosti: ljubiti tiste, ki nam povzročajo škodo, nam nasprotujejo ali nas preganjajo. Naše odpuščanje, ki jim ga podarjamo v luči vere, upanja in ljubezni, jih bo pritegnilo nazaj v Božje naročje.