100. obletnico rojstva Karola Wojtyle so na poseben način obeležili tudi v Moskvi, poroča Radio Vatikan. Tamkajšnja Knjižnica tuje književnosti, kjer od leta 2011 stoji tudi kip sv. Janeza Pavla II., je pripravila spominsko slovesnost, ki so jo predvajali prek svetovnega spleta. Na njej so poleg predstavnikov Katoliške cerkve sodelovali tudi pravoslavni izobraženci, ki so poudarili aktualnost nauka poljskega papeža.

Po zaslugi nekdanje direktorice knjižnice, Ekaterine Guenieve, si omenjena ustanova zadnjih 30 let prizadeva spodbujati krščansko kulturo in ekumenski dialog. Guenievo je v Vatikanu pred leti sprejel papež Janez Pavel II. in ko mu je pokazala katalog starodavnih nemških knjig, ki so jih po koncu druge svetovne vojne prinesli iz tedanje Sovjetske zveze, ji je dejal: »S temi publikacijami poskušate končati vojno, vendar se ne bo končala.«

Kip Janeza Pavla II., ki stoji v atriju knjižnice, sta izdelala dva ruska in ukrajinski kipar po načrtu režiserja Grigorija Amnuela. Kip so slovesno postavili 14. oktobra 2011, na dan, ko po julijanskem koledarju obhajajo praznik zaščitnega plašča Device Marije. Isto leto je knjižnica objavila tudi zbirko teoloških, družbenih in gledaliških besedil Karola Wojtyle z naslovom Razumevajoč ljubezen.

»Kristjan ne more dihati z enim pljučnim krilom«

Med sodelujočimi na slovesnosti ob 100. obletnici rojstva Janeza Pavla II. je bil tudi moskovski nadškof, msgr. Paolo Pezzi, ki je dejal, da je za mnoge Evropejce danes na mestu, kjer je bil v življenju posameznika nekdaj Kristus, danes le bežen in nepomenljiv verski čut. Kardinal Stanisław Dziwisz pa je izpostavil pozitiven pogled na spodbujanje dialoga. P. Hyacinthe Destivelle s Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani je poudaril, da se je svojega poslanstva na področju ekumenizma zavedel prav ob premišljevanju znanih besed papeža Janeza Pavla II.: »Kristjan ne more dihati z enim pljučnim krilom; imeti mora obe, zahodno in vzhodno.«

Pesnica Olga Sedakova, ki je v letih med 1996 in 1999 z Janezom Pavlom II. večkrat govorila o misli ruskega filozofa Vladimira Solovjova, je spomnila, da je bil sveti oče občudovalec in dober poznavalec ruske kulture. Za pisateljico Natalio Zazúlina, avtorico knjige o Benediktu XV. in njegovi pomoči Rusiji ter tamkajšnji pravoslavni Cerkvi v prvih dveh desetletjih prejšnjega stoletja, pa je bil najpomembnejši trenutek v pontifikatu Janeza Pavla II. mea culpa v imenu celotne Katoliške cerkve med spravnim bogoslužjem 12. marca leta 2000.

Janez Pavel II. nam je v svoji bolezni pokazal pozabljeno moč starosti

Zgodovinarka in televizijska voditeljica Aleksej Júdin, ki je virtualno moskovsko srečanje pripravila, je obudila spomine na več avdienc papeža Janeza Pavla II., ki se jih je udeležila. Dejala je, da nam je sveti oče tudi v svoji bolezni pokazal pozabljeno moč starosti, moč človeškega duha, ki se more zoperstaviti telesni šibkosti. Júdinova je povedala, da se je nekoč papež med branjem govora slabo počutil in je izročil liste enemu izmed sodelavcev, da bi ga prebral do konca. Vendar pa je kljub vsemu uspel zbrati moči in sam prebral zadnje vrstice.

Ob koncu virtualne spominske slovesnosti ob 100. obletnici rojstva Karola Wojtyle pa so prireditelji spomnili še na eno posebnost: leto 1920 je bilo leto. t.i. »ruskega eksodusa«, ko je več milijonov duhovnikov, izobražencev ter uradnikov zaradi revolucije in državljanske vojne emigriralo iz Rusije. Dežela je doživljala najhujše versko preganjanje v zgodovini, tako pravoslavnih kakor katoličanov. Leta 2001 je Janez Pavel II. razglasil za blaženega duhovnika Leonida Feodorova, prvega katoliškega svetnika, ki je bil rojen na področju Rusije in je med drugim preživel več let v taborišču za prisilno delo. Ob beatifikaciji je sveti oče poudaril, da se je žrtev mučencev 20. stoletja spremenila v »praktično lekcijo za vse, kako naj živimo«. Natanko kako živeti, ne pa kako trpeti in umreti. Poslanstvo Janeza Pavla II. priča o tem, da je dar, da živimo za vse, pravi ključ za dialog, vzajemno razumevanje in edinost.