Predstavitev razstave je bila 29. oktobra 2018, natanko ob stoti obletnici.

V Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi v Ljubljani so odprli razstavo 33 dni. 100. obletnica ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Pred stotimi leti, 29. oktobra 1918, je množica na Kongresnem trgu v Ljubljani pozdravila konec prve svetovne vojne in ustanovitev nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov. 30-tisočglava množica je segala do glavnega poštnega urada, s hiš so plapolale trobojnice, na obzorju pa se je, kljub velikemu pomanjkanju in strahu pred burnimi spremembami, iskrilo upanje v nov, boljši jutri.

Razstava v muzejski hiši na Metelkovi

Narodni muzej Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije in Arhiv Republike Slovenije z razstavo 33 dni. 100. obletnica ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov obeležujejo 100. obletnico konca prve svetovne vojne, razpad avstro-ogrskega državnega okvirja in ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Priložnostna razstava predstavlja materialno in duhovno dediščino prve moderne slovenske državne entitete.


Razstava prikazuje zbrane drobce iz združenih muzejskih zbirk fotografij, osebnih predmetov in dokumentov, razglasov, razglednic, orožja, tekstila in vojaške opreme, ki pričajo o življenju v tem kratkem, a prelomnem obdobju slovenske zgodovine.

Razstava prikazuje prevratno obdobje ob razpadu Avstro-Ogrske in prve korake v samostojno slovensko državnost. Kratko obdobje delovanja Države SHS je trajalo le 33 dni: od nastanka nove države do njene združitve z geografsko, narodno in politično povsem drugačno Kraljevino Srbijo.

Dragoceni drobci iz združenih muzejskih zbirk fotografij, osebnih predmetov in dokumentov, razglasov, razglednic, orožja, tekstila in vojaške opreme pričajo o življenju v tem kratkem, a prelomnem obdobju slovenske zgodovine.

Avtorji razstave so: Jože Podpečnik, kustos v Narodnem muzeju Slovenije, Marko Štepec, vodja kustosov v Muzeju novejše zgodovine Slovenije in Marko Ličina, vodja depoja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Razstava bo doprinesla k večji zavednosti

Razstavo so predstavili na novinarski konferenci 29. oktobra 2018. Direktorica Narodnega muzeja Slovenije Barbara Ravnik je izrazila zadovoljstvo ob uspešno zaključenem skupnem razstavnem projektu in poudarila, da je 100. obletnico tako pomembne prelomnice treba dostojno obeležiti.

»Čeprav so bili ti dogodki še posebej po drugi svetovni vojni skoraj izbrisani, jim je treba priznati poseben pomen. Ta razstava bo zagotovo pustila svojo sled v družbi in doprinesla k večji zavednosti.«

Množična vojna je imela dolgoročne posledice

Soavtor razstave Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije je orisal splošno stanje družbe v nemirnih časih, ko je luč sveta ugledala nova država:

»Vojna je izčrpala vojake na bojišču in prebivalstvo v zaledju. Podpora zahtevam, ki jih je v dunajskem državnem zboru prebral Anton Korošec, je prerasla v veliko narodno in politično deklaracijsko gibanje, ki so ga vodile ženske v zaledju. Njegova mirovna komponenta kot pomembna mobilizacijska sila je danes skoraj pozabljena.



Množična, industrijska vojna je imela dolgoročne posledice in ob njenem koncu so številni nezadovoljni povratniki napolnili ulice evropskih mest. Ob razpadu monarhije je tudi množica v Ljubljani in drugje pozdravila mir in nastanek nove države. Za trenutek se je zdelo, da so uresničene vse emancipacijske zahteve, a 33 dni Države Slovencev, Hrvatov in Srbov je hitro prekril prah pozabe.«

To je bila prva slovenska narodna vlada

Kot je poudaril soavtor razstave mag. Jože Podpečnik iz Narodnega muzeja Slovenije, ima obdobje Države SHS za Slovence prav poseben pomen: »Od politike pričakujemo, da bo prepoznala pomen 29. oktobra. Narodna vlada SHS v Ljubljani, ki jo je vodil dr. Josip Pogačnik, je v času po razpadu avstro-ogrskega državnega okvira in konca prve svetovne vojne samostojno in neodvisno upravljala politično in gospodarsko življenje na Slovenskem. To je bila prva slovenska narodna vlada, nosilka slovenske državnosti in pravno najvišja oblast.«

Zaslužijo si spoštovanje in čast

Major Zvezdan Markovič iz Vojaškega muzeja Slovenske vojske je izpostavil pomen boja za meje tedanje države. Na številnih mejnih območjih so se vrstili mnogi spori in oboroženi spopadi. Na Štajerskem je slovensko narodno mejo z odločnim vojaškim posegom obranil slovenski častnik v bivši avstro-ogrski vojski major Rudolf Maister.


Narodna vlada SHS v Ljubljani je bila prva slovenska narodna vlada, nosilka slovenske državnosti, in pravno najvišja oblast, ki je vodil politično, vojaško, družbeno in gospodarsko življenje. Vodil jo je predsednik vlade Josip Pogačnik.

»Borci za severno mejo si zaslužijo spoštovanje in čast, saj so po štirih letih trpljenja na frontah prve svetovne vojne zmogli vložiti napore, da smo Slovenci vzpostavili svojo mejo z Avstrijo.«

Razstavo dopolnjuje bogat katalog

Da je bilo sodelovanje med muzejskimi in arhivskimi ustanovami zelo uspešno, potrjuje tudi koordinator sodelujočih arhivov dr. Gašper Šmid iz Arhiva Republike Slovenije: »100. obletnica konca prve svetovne vojne je bila prelomna za slovensko državnost. Dokazali smo, da lahko arhivisti in muzealci zelo uspešno sodelujemo tudi pri zahtevnih temah, da se arhivsko gradivo in muzejski eksponati uspešno dopolnjujejo in nam prikazujejo čas in prostor ob koncu tega razburkanega obdobja.

Celostno podobo dopolnjuje še izjemno bogat katalog, ki bo opominjal prihodnje rodove na začetke slovenske državnosti. Upam si trditi, da bomo v prihodnosti s tako plodnim sodelovanjem lahko izpeljali še veliko projektov.«

V Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi pripravljajo tudi vodene oglede razstave in pedagoški program za šolske skupine.

Od 29. oktobra do 1. decembra 1918

Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) kot samostojno državno skupnost so ustanovili 29. oktobra 1918 in je obstajala do 1. decembra 1918, ko se je združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Množica ljudi na Kongresnem trgu v Ljubljani je 29. oktobra 1918 pozdravila konec vojne in novoustanovljeno državo. Obsegala je slovanska območja Avstroogrske; Slovenijo brez Prekmurja, Hrvaško brez Međimurja, z Istro in Dalmacijo ter Bosno in Hercegovino.

Narodna vlada SHS v Ljubljani je bila prva slovenska vlada z vsemi pristojnostmi in organi. Bila je nosilka slovenske državnosti in pravno najvišja oblast, ki je vodila politično, vojaško, družbeno in gospodarsko življenje. Vodil jo je predsednik vlade Josip vitez Pogačnik in je imela dvanajst upravnih oddelkov. Svoje državne obveznosti je opravljala do 20. januarja 1919.

Burno obdobje po koncu prve svetovne vojne in razpadu monarhije je zaznamoval boj za meje, menjava denarja in spremembe na vseh področjih življenja od gospodarstva do šolstva. Novembra 1918 se je množica vojakov po končani vojni prek slovenskega ozemlja vračala domov iz italijansko-avstro-ogrske fronte. Na domove so se iz begunskih taborišč vračali begunci. Širile so se bolezni in prehranska kriza je vzbujala skrb ob bližajoči se zimi.

Propad Avstroogrske monarhije

21. novembra 1916 je umrl cesar Franc Jožef. Njegova smrt in atentat na ministrskega predsednika grofa Karla Sturgkha sta ob splošni izčrpanosti in naraščajočem nezadovoljstvu, ki ga je prinesla vojna, napovedovala konec monarhije. Do njenega zaključka jo je vodil zadnji habsburški vladar Karl.


Častniki in vojaki pred deželnim dvorcem ob razglasitvi Države SHS

V Majniški deklaraciji, ki jo je 30. maja 1917 na seji dunajskega parlamenta prebral dr. Anton Korošec, so slovenski, hrvaški in srbski poslanci zahtevali, naj se »vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju«.

Kolikor bolj se je bližal konec vojne, bolj so bile vojskujoče se države gospodarsko in človeško izčrpane, kar se je kazalo v pomanjkanju osnovnih potrebščin in hrane. Februarja 1918 so se začela mirovna pogajanja v Brest Litovsku in na vzhodnem bojišču je orožje utihnilo.

16. avgusta 1918 so v Ljubljani ustanovili Narodni svet in oktobra 1918 je avstro-ogrska monarhija začela razpadati. Srednjeevropski narodi, ki so dolga stoletja živeli pod okriljem monarhije, so po njenem razpadu dobili svoje države.

Na ozemlju Avstro-Ogrske so nastale nove države: Češkoslovaška, Nemška Avstrija, Madžarska, Poljska in Država Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Na poti sprememb

S povečanima pomanjkanjem in izčrpanostjo je zvestoba cesarsko-kraljevi monarhiji in njenim vrednotam vse bolj plahnela. V emigraciji, najprej v Rimu, pozneje v Londonu, je deloval Jugoslovanski odbor in v Kraljevini Srbiji so vključevali reševanje južnoslovanskega vprašanja v svoje politične in strateške načrte.

Med pomembnimi političnimi dogodki, ki so imeli dolgoročne posledice za nadaljnjo slovensko zgodovino, je bil podpis Krfske deklaracije, ki je predvidela združitev habsburških Slovanov pod vodstvom Kraljevine Srbije v veliko jugoslovansko državo. Krfsko deklaracijo so julija 1917 podpisali na otoku Krfu slovenski in hrvaški politiki, živeči v emigraciji in združeni v Jugoslovanski odbor v Londonu in predstavniki srbske vlade.


Na Kongresnem trgu v Ljubljani je 29. oktobra 1918 množica ljudi pozdravila konec vojne in novoustanovljeno državo.

V Avstro-Ogrski je zadnji habsburški cesar Karel maja 1917 znova sklical dunajski parlament in obudil ob začetku vojne zamrlo strankarsko in politično življenje. V Majniški deklaraciji, ki jo je 30. maja 1917 na seji dunajskega parlamenta prebral dr. Anton Korošec, so slovenski, hrvaški in srbski poslanci zahtevali, naj se »vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo«.

Zahteva je močno odmevala v slovenskem zaledju italijansko avstro-ogrskega bojišča. Ko je 15. septembra 1917 Majniško deklaracijo podprla še Ljubljanska izjava, je s tem sprožila deklaracijsko gibanje. V zaledju so ženske začele zbirati podpise v podporo poslanskim zahtevam, ki so tako prerasle v množično narodno, mirovno in politično gibanje.

Ustanovitev države SHS

Množica ljudi na Kongresnem trgu v Ljubljani je 29. oktobra 1918 pozdravila konec vojne in novoustanovljeno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Enomesečna državna tvorba, ki jo je vodilo Narodno vijeće v Zagrebu kot najvišji organ oblasti in mu je predsedoval prvak Slovenske ljudske stranke dr. Anton Korošec, je obsegala južno-slovanska območja Avstroogrske. Država je bila federativno urejena, z elementi konfederativnosti, z narodnimi sveti v posameznih pokrajinah.

Kljub mnogim mednarodnim povezavam nova država ni bila formalno pravno priznana in je imela nerešene probleme svojih meja.

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov kot samostojna državna skupnost je bila ustanovljena 29. oktobra 1918 in je obstajala mesec dni, do 1. decembra 1918, ko se je združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Vlada je bila nosilka slovenske državnosti

Narodna vlada SHS v Ljubljani je bila prva slovenska narodna vlada, nosilka slovenske državnosti, in pravno najvišja oblast, ki je vodil politično, vojaško, družbeno in gospodarsko življenje. Vodil jo je predsednik vlade Josip vitez Pogačnik. Imela je dvanajst upravnih oddelkov, ki so jih vodili: oddelek za notranje zadeve dr. Janko Brejc, oddelek za prehrano dr. Ivan Tavčar, oddelek za uk in bogočastje dr. Karel Verstovšek, oddelek za pravosodje dr. Vladimir Ravnihar, oddelek za socialno skrbstvo Anton Kristan, oddelek za finance dr. Vekoslav Kukovec, oddelek za promet dr. Pavel Pestotnik, oddelek za industrijo in trgovino dr. Karel Triller, oddelek za javna dela in obrt inž. Vladimir Remec, oddelek za kmetijstvo prelat Andrej Kalan, oddelek za narodno obrambo dr. Lovro Pogačnik in oddelek za zdravstvo dr. Anton Brecelj.



Narodna vlada je delovala in opravljala svoje državne obveznosti do 20. januarja 1919, ko je bila odpravljena s posebnim ukazom regenta Aleksandra Karađorđevića. Nadomestila jo je (v pooblastilih zelo okrnjena) Deželna vlada za Slovenijo.

Boj za meje

Na zahodu je v skladu s tajnimi določili Londonskega sporazuma iz leta 1915 italijanska vojska prodirala proti Ljubljani. Tretjina slovenskega ozemlja, poseljenega s slovenskimi prebivalci, je prišla pod italijansko državno upravo.

Na severu na Koroškem je prišlo do sporov in oboroženih spopadov z Nemško Avstrijo. Že septembra 1918 je bil ustanovljen Slovenski narodni svet za Koroško in Narodni svet za Štajersko, z namenom priključitve slovenskih delov dežel k Državi SHS.

Na Štajerskem je slovensko narodno mejo z odločnim vojaškim posegom obranil slovenski častnik v bivši avstro-ogrski vojski major Rudolf Maister.

Na Koroškem so se občasni spopadi zaradi obojestranskega nezadovoljstva z demarkacijsko črto dogajali vse do junija 1919. 21. junija 1919 je bil na mirovni konferenci v San Germainu sprejeta odločitev, da se na južnem Koroškem izvede plebiscit.

Plebiscitno območje celovške kotline je bilo razdeljeno na cono A in B. Glasovanje v coni A, ki je bila pod kontrolo jugoslovanske vojske, je bilo izvedeno 10. oktobra 1920 in 59 % vseh glasov je bilo za Avstrijo.

Boleč udarec za slovenstvo

Razloge, zakaj se je večinsko slovensko območje odločilo za življenje v Avstriji, lahko iščemo v protisrbski propagandi, obljubah v zvezi z prednostmi sodobno socialnodemokratske republike brez obveznega služenja vojaščine pred pravoslavno kraljevino in predvsem v dejstvu, da je tradicionalna deželna zavest zmagala nad narodno opredelitvijo. Pri tem ni zanemarljivo, da je pred plebiscitom koroški deželni zbor sprejel kasneje neizpolnjeno obljubo o spoštovanju manjšinskih pravic.

4. junija je bila podpisana trianonska mirovna pogodba, s katero je Prekmurje pripadlo novi jugoslovanski državi. Problem meje z Italijo je bil v škodo Slovencev odločen 12. novembra 1920, ko je bila podpisana Rapalska pogodba. Tretjina slovenskega ozemlja in Slovencev prišlo pod Italijo.

Izgubljeni koroški plebiscit in Rapalska mirovna pogodba pomenita boleč udarec za slovensko javnost in politiko.

Združitev v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je bila prisiljena k čimprejšni združitvi s Srbijo, ki se je pred tem že združila s Kraljevino Črno goro. Obstajala sta dva koncepta združevanja, ki sta razkrivala temeljno problematiko državne tvorbe preko celotnega obdobja njenega obstoja: federalistični, ki je bil večinski na bivših območjih habsburške monarhije in centralistični, ki ga je zagovarjala srbska vlada.

Do združitve v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, na centralistični osnovi in v nasprotju s prevladujočimi slovenskimi željami, je prišlo 1. decembra 1918.

Prestolonaslednik Aleksander Karađorđević je 20. januarja 1919 z ukazom zamenjal Narodno vlado z Deželno vlado za Slovenijo, ki je bila podrejena vladi v Beogradu.

Prva ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kot se je država imenovala v dvajsetih letih, je bila sprejeta 28. junija 1921 z navadno večino glasov, kar je bilo v nasprotju z dogovori pred zedinjenjem. Novo državo je definirala kot ustavno kraljevino »troedinega« naroda z enodomno skupščino, v kateri se odloča z navadno večino glasov.

Prevlada srbske hegemonije

V skladu z novo unitaristično ustavo je bila že julija ukinjena tudi Deželna vlada za Slovenijo, kar je zaostrilo narodno problematiko, ki je bila vse do razpada države eden njenih glavnih problemov.

Vidovdanska ustava je bila sicer relativno sodobna ustava, ki je v takratnih razmerah zagotavljala precej visok standard socialnih pravic, ni pa uspešno reševala problema agrarne reforme in je poleg centralizma dajala velika pooblastila kralju.



Kralju iz srbske rodbine Karađorđević je poleg vodenja vojaške armade in imenovanja predsednika vlade omogočala precejšen vpliv na parlament.

Pomembna pridobitev je bila slovenska univerza, ustanovljena leta 1919 z mnogimi uglednimi slovenskimi znanstveniki, ki so do takrat predavali na dunajski in drugih univerzah.

Menjava denarja

9. januarja 1919 je izšel razglas o žigosanju bankovcev avstro-ogrskega izvora in teden dni kasneje razglas o nadaljevanju žigosanja bankovcev, ki je, v skladu z odlokom ministra za finance v Beogradu, podaljšal rok za žigosanje do 2. februarja 1919.

Razglasa sta bila le dva od številnih dokumentov, ki so skušali urejati kaotične finančne razmere v državi. Vlada se je po zgledu drugih držav naslednic avstro-ogrske monarhije odločila za žigosanje bankovcev avstro-ogrskega izvora. V Sloveniji so bankovce žigosale občinske, krajevne, vojaške, žandarmerijske in poštne uprave med 3. in 31. januarjem 1919.

Zaradi številnih nepravilnosti pri žigosanju se je finančno ministrstvo Kraljevine SHS odločilo, da po češkem zgledu od 26. novembra do 28. decembra 1919 pripravi dodatno kolkovanje že žigosanih bankovcev. Menjalni tečaj v dinarje je ministrski svet vlade Kraljevine SHS določil na svoji seji 13. februarja 1920 v razmerju 1: 4 v korist dinarja.

Finančna reforma v Kraljevini SHS se je končala šele ob koncu leta 1922, ko je bil sprejet Zakon o izenačitvi denarnega in finančnega prometa z veljavnostjo od 1. januarja 1923, ki je določil dinar za edino plačilno sredstvo v Kraljevini SHS.

Obletnice Države SHS: državnost med pozabo in spominom

Spomin na konec oktobra 1918 in njegov pomen za slovensko državnost je pod okriljem Kraljevine Jugoslavije, kot se je leta 1929 preimenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, vse bolj plahnel. V državni propagandi in javnem spominu ga je izpodrival 1. december 1918.

Tudi po drugi svetovni vojni, v federativno urejeni socialistični Jugoslaviji, je bila prva slovenska Narodna vlada odrinjena v pozabo, saj je bila tuja prevladujočim ideološkim obrazcem.

Danes, ko se kot državljani samostojne države Republike Slovenije in Evropske zveze oziramo za koreninami svoje samostojnosti in državnosti, je zavest o pomenu Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Narodne vlade vse večja.

Na oblikovanje skupnega spomina so veliko prispevale zgodovinske študije, ki so pozabljene in zapostavljene drobce preteklosti od devetdesetih let preteklega stoletja dalje povezale v mozaik razumevanja razvoja slovenske državnosti.