V ponedeljek, 9. septembra, mineva 100 let od rojstva ljubljanskega pomožnega škofa Jožefa Kvasa (1919-2005). »Niso bili vsi dnevi veseli, bili pa so srečni, ker sem bil srečen kot duhovnik tudi v dneh preizkušenj,« je dejal ob svoji biserni maši 12. junija 2005 v ljubljanski stolnici.

Preizkušnje družine Kvas

Prva huda preizkušnja je družino Kvas (Slivarjeve) iz Zaloga pri Cerkljah na Gorenjskem, v kateri se je očetu Antonu in mami Marijani Jože rodil 9. 9. 1919 kot najmlajši otrok, doletela pred njegovim rojstvom, ko jim je leta 1917 pogorela hiša. Mama Marijana se je v nosečnosti tako prestrašila, da je imela hčerka Rozika zaradi tega trajne posledice – duševno bolezen. Slivarjevi so z velikimi napori in odrekanjem sezidali novo hišo.
Biseromašnik škof Jožef Kvas

Čez štiri leta (leta 1921) je umrl mož in oče Anton, star komaj 64 let. Skrb za preživljanje številne že tako siromašne kajžarske družine (šestih otrok, dva sta kmalu umrla) je tako padla na vdovo mamo Marijano. Mali Jože očeta ni niti dobro poznal, saj je bil ob njegovi smrti star komaj leto in pol.

Petinpolletna hčerka Angela je morala iz rojstnega doma k stricu Matiju Zormanu v sosednje Nasovče. Hčerka Manca je pozneje mami Marijani tako pomagala, da je šla za deklo k premožnemu zaloškemu kmetu Kneču. Ostali otroci so z mamo hodili v dnino, kajti domače in najete njive jim niso dajale dovolj kruha.

Zahtevna pot do duhovniškega poklica

Na zunaj ni nič kazalo, da se bo kdo od Slivarjevih iz zaselka z idiličnim imenom Trata, a mokrotnega zemljišča ob reki Pšati in pritoku Gobovšek, kjer so živeli, prebil kam više. A vmes je posegla Božja volja. Jožetova učiteljica Anica Gaberšek je njegovo mamo Marijano spodbujala, naj ga zaradi velike nadarjenosti pošlje naprej v šole. Enako je menil cerkljanski kaplan Feliks Grčar, ki je v malem Jožetu začutil duhovniški poklic.

Jožef Kvas z mamo Marijano in sestro gospodinjo Manco Kvas v Stopičah

Pot do njega pa ne bi bila mogoča, če ne bi Jože za vstop v Marijanišče in šolanje na klasični gimnaziji v Ljubljani najprej končal petletke v bližnji Komendi (v Zalogu je bila le štiriletka), mu ne bi denarno pomagal rojak iz sosednjih Glinj ljubljanski stolni prošt dr. Franc Kimovec, ne bi šla Jožetova sestra Marija (Micka) za sedem let za deklo v Marijanišče in mu tako z delom in privarčevanim denarjem omogočila, da je dokončal klasično gimnazijo in se leta 1939 vpisal na teologijo.


Rojstna hiša škofa Jožefa Kvasa v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem

Dobri Bog ji je njeno velikodušnost poplačal s tem, da je dobila dobrega moža mizarja Maksa, je njun sin Maks postal duhovnik; sedaj je župnik v Begunjah pri Cerknici in cerkniški dekan.

Posvečen v Zagradu pri Gospe Sveti

A prišla je nova velika preizkušnja – druga svetovna vojna, ob njenem koncu Jožetov odhod z diakoni in tisočerimi Slovenci iz strahu pred partizanskim maščevanjem čez mejo na avstrijsko Koroško. Jožeta je, ker je imel dovoljenje za to, po duhovnih vajah 5. junija 1945 posvetil v mašnika v kapeli uršulinskega samostana v Zagradu pri Gospe Sveti sarajevski nadškof dr. Joannes Šarić; novo mašo je pel 8. junija v cerkvi Marije Zmagovalke v Vetrinju. Tedaj je že vedel, da so partizani pobili v domovino vrnjene domobrance. Cerkev je bila polna jokajočih žena, mater in otrok, ki so cele dneve molili križev pot in žalostni del rožnega venca.

»Toda bila je moja nova maša, dan, ki ga je naredil Gospod. Tako ali podobno bi lahko presojal vseh šestdeset duhovniških let ali tudi celih nad osemdeset let svojega življenja,« je ob biserni maši izjavil škof Kvas. Z njim se je pri novi maši od sorodnikov veselila, z Založani in Cerkljani pa zaradi pobitih domobrancev žalostila le sestra Micka.

Zaprt, zasliševan in zasledovan

Najhujše preizkušnje so, kar zadeva komunizem, za Jožefa Kvasa prišle, ko je bil kaplan v Bovcu (1945-1948) in v Semiču (1948-1952). Na obeh krajih so ga zaprli, ga izsiljevali, mu grozili, ga hoteli pridobiti za sodelovanje z Udbo (najbolj prebrisan zasliševalec je bil dr. Zdenko Roter), a mladi duhovnik ni klonil, se je celo uprl, pisal Titu. Potem je imel mir, vseeno pa so ga stalno zasledovali, ko je bil župnik v Stopičah (1952-1962) in kanonik kolegiatnega kapitlja v Novem mestu (1962-1968).

V škofa posvečen leta 1983



Iz tega mesta si je, star skoraj 50 let, zaželel na podeželsko župnijo, a ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik je presodil drugače: poklical ga je za kanonika v Ljubljano. Tam so mu nalagali vedno bolj odgovorne cerkvene službe, v katerih se je izkazal kot vesten, prijazen, pastoralno moder, prodoren in požrtvovalen član stolnega kapitlja in vodnik duš. To in drugo, predvsem potrebe po še enem škofu v razsežni in številčni ljubljanski nadškofiji, je prispevalo, da je papež Janez Pavel II. uslišal prošnjo nadškofa dr. Alojzija Šuštarja in 14. maja 1983 za ljubljanskega pomožnega škofa imenoval prelata in stolnega kanonika Jožefa Kvasa. V škofa je bil posvečen 12. junija istega leta.


Škof Jožef Kvas s papežem Janezom Pavlom II.

Delaven, ponižen, skromen in dober

Škof Kvas se je izkazal kot odličen sodelavec in pomočnik nadškofu Šuštarju in vedno bolj opešanemu pomožnemu škofu dr. Stanislavu Leniču, pozneje pa nadškofu dr. Francu Rodetu. Posebej, ker je dobro poznal razmere v ljubljanski nadškofiji, bil izredno delaven, ponižen, skromen in dober do ljudi in do duhovnikov. Radi so mu prisluhnili tudi obiskovalci številnih tečajev za zaročence. Duhovniki v stiski so v njem videli očetovsko modrega in skrbnega svetovalca, župniki nadpastirja, ki ni dlakocepski, sorodniki pravega strica.


Zlata maša škofa Jožefa Kvasa 13. avgusta 1995 v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem

Umrl nenadne smrti leta 2005

Vse pa je presenetil njegov odhod leta 2000, ko so mu kot upokojenemu škofu prenehale odgovorne cerkvene službe, v Dom upokojenih duhovnikov Mane nobiscum na Lepem potu v Ljubljani. Tja je odšel veselega srca in hvaležen za oskrbo, predvsem pa, da je dobil primerno bivališče novi ljubljanski pomožni škof mons. Andrej Glavan. Škofa Kvasa so tudi iz duhovniškega doma do nenadne smrti zaradi kapi 29. decembra 2005 vabili, da je vodil cerkvene slovesnosti. Njegova smrt se je zelo boleče zarezala v srca in spomin mnogih, ki so škofa Kvasa ohranili v blagem spominu. »Škofa Kvasa so odlikovali globoka vera, skromnost, vestnost in skrbnost,« je o njem zapisal nekdanji tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje. In dodal: »Veliko je molil.«

Sajetove besede je potrdil salezijanec Ciril Zajec: »Bil je človek dela, žrtve, skromnosti in molitve. Svetnik.« Številni, tudi sam, so vedno bolj prepričani o slednjem – da je živel svetniško življenje.

Moč ljubezni – nova knjiga o škofu Kvasu

Voznik in spremljevalec škofa Jožefa Kvasa na cerkvenih slovesnostih ter njegov odličen poznavalec msgr. Franc Trunkelj je prvi napisal knjigo o škofu Kvasu. Izšla je leta 2007 z naslovom Služiti z veseljem, kar je bilo tudi Kvasovo škofovsko geslo. Škofova nečaka Maks Ipavec, sedaj župnik župnije Begunje pri Cerknici in cerkniški dekan, in Jožef Pavlič, upokojeni dolgoletni časnikar in urednik pri Družini, sta od stričeve smrti načrtovala, da bi tudi sama napisala in uredila knjigo o velikem sorodniku. Lepa priložnost za to se jima je ponudila ob 100. obletnici rojstva škofa Jožefa Kvasa. V veliko pomoč so jima bili že objavljeni prispevki v Družini in drugje. Tem in drugim prispevkom, deloma tudi lastnim, sta v knjigi z naslovom Moč ljubezni dodala veliko novega: lastnoročni življenjepis škofa Kvasa, zapis njegove sestre Marije (Micke) Dom pod Krvavcem, škofov rodovnik, predvsem pa številne izjave (pričevanja) ljudi, ki so škofa Kvasa dobro poznali, z njim sodelovali, ga cenili in obiskovali od že rajnega častnega kanonika Maksimilijana Ocepka, prav tako rajnega komendskega župnika in dekana Nikolaja Pavliča, ljubljanskega stolnega prošta Jožeta Lapa, do tistih, ki so skrbeli zanj (s. Karmen Bastarda), in najožjih sorodnikov.

V knjigi so najbolj prepričljivi pogovori s škofom Jožefom, njegove besede, iz katerih bo bralec zvedel veliko novega o njem; predvsem o hudih časih, ki jih je preživljal. Kljub temu je »služil z veseljem« Bogu in ljudem, bil srečen kot duhovnik in škof. To so čutili pomembni cerkveni ljudje okrog njega, obiskovalci tečajev za zaročence, duhovniki in verniki po župnijah, ki jih je obiskoval in vodil cerkvene slovesnosti.

Moč njegove ljubezni, zato naslov knjige Moč ljubezni. Kakšne, povedo tudi spremne besede ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, cerkljanskega župnika mag. Jerneja Marenka, cerkljanskega župana Franca Čebulja, urednikov knjige in akademskega slikarja Tomaža Perka, ki je za obnovljeno cerkveno dvorano v Cerkljah naslikal škofov portret. Iz njega žarči Kvasova milina, dobrotljivost, ljubeznivost in ponižnost. Vrline in kreposti, ki jih je živel in udejanjal. To sta urednika knjige želela povedati z njo in v njej, sta prepričana, da bodo bralci močno začutili. Škofa Jožefa Kvasa kot do zadnjega vlakna Božjega moža, obenem pa zares blizu ljudem. Knjigo z več kot tristo stranmi v barvnem tisku, z okrog 150 barvnimi in dokumentarnimi fotografijami, pričevanji o škofu Kvasu in njegovimi tudi za današnji čas zelo sporočilnimi besedami bo mogoče dobiti pri Založbi Salve d. o. o. Ljubljana, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana in Župnijskem uradu Cerklje na Gorenjskem, Trg Davorina Jenka 14, 4207 Cerklje na Gorenjskem.
J. P.

Foto: Arhiv Družine,  Fotodokumentacija Nadškofijskega arhiva Ljubljana