Če ste sejem obiskali, ste v središču ponudbe na Družinini stojnici lahko opazili najnovejšo pesniško zbirko iz zbirke Sozvezdja z za ta hiter in hrupen čas nenavadnim naslovom: Kar se zgodi, se zgodi v tišini. Prav 8. februarja letos mineva 100 let od rojstva njene avtorice, Lisel Müller, rojene kot Elizabeth Annedore Neumann, Nemke, ki je zaradi nacistične grožnje kot 15-letnica se je z družino izselila v ZDA, za seboj pa pustila stare starše in druge sorodnike, ki nerazumnemu na nasilju žal niso ubežali. 

Prvič v slovenščini: Kar se zgodi, se zgodi v tišini

Kot sama pove v svojih pesmih, je začela pisati pesmi po materini smrti (Ko me vprašajo). V približno 50 letih ustvarjanja je v svojem drugem, angleškem jeziku izdala 8 pesniških zbirk ter med drugim prejela ugledno ameriško narodno nagrado za pesniško zbirko The need to hold still (Potreba po mirovanju) in Pulitzerjevo nagrado, ki ji jo je prinesel izbor njenih pesmi v knjigi Alive Together: New and selected poems (Živa skupaj: Nove in izbrane pesmi). Umrla je 21. februarja 2020, tri leta pozneje pa smo njeno delo spoznali v slovenščini, v prevodu Miljane Cunta, tudi odlične pesnice in letošnje dobitnice nagrade Prešernovega sklada.

Jezik ima moč tolažbe

Pesniška zbirka Kar se zgodi, se zgodi v tišini prinaša izbor pesmi Lisel Müller, ki jo najbolje predstavljajo in pretežno izhajajo iz zbirke Alive Together. Omenjeni dogodki iz mladostnega obdobja so pesnico močno zaznamovali in jih pogosto omenja, kot bi delila svoje življenje pred selitvijo in se ne čuti več vredna, da bi jo imeli za nemško pesnico (Med branjem antologije nemške povojne poezije). V pesmih se pogosto, še posebej ob intimnih izkušnjah, obrača k jeziku, ki se ga je naučila in v njem začela pesniti, njegovi strukturi in pomenu (v njem najde tolažbo: »položila sem svojo žalost v usta jezika, ki je edini žaloval z menoj«) , se sprašuje o (zgodovinskem) spominu in njegovem vplivu na sedanjost, se spominja svojega otroštva, staršev in otroštva svojih otrok, se sklicuje na umetniške klasike (Brendel igra Schuberta) in obravnava stvari iz vsakdanjega življenja (Ljubezen kot sol), ki jih predstavi z nevsakdanjo pozornostjo. Njen močen adut sta metafora in jasen izraz.

Pesmi Lisel Müller so kratke in lirične ali dolge in pripovedne. Veliko omenjenih značilnosti najdemo v pesmi Za tujce, v kateri stoji na točki med preteklostjo in prihodnostjo, se spominja bolečine in sprašuje o smislu:

Tudi Keats je vedel, ko je odnesel svojo žalost
gluhemu, a priročnemu slavcu.
Fikcija metafore nas je rešila
norosti, morda zločina,
zagotovo pa obupa,
da si ne bi priznali zlomljene povezave,
da se svet upira smislu,
ne zato, da bi nas dražil, pač pa zato,
ker smisla ni,
razen tistega, ki ga izumimo.

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.