29. januarja letos je minilo 100 let rojstva izjemnega slovaškega pisatelja Ladislava Mňačka, ki mu pravijo tudi »temačni reporter« in »rdeči Hamingway«. V slovenskem prevodu imamo dva njegova romana, ki sta izšla zelo kmalu po prvotni izdaji. Roman Smrt se imenuje Engelchen je v izvirniku izšel leta 1959, v slovenskem prevodu leta 1965, roman Oblast se prilega pa je v slovenskem prevodu izšel celo še istega leta kot izvirnik, leta 1968.

Zapoznele reportaže

Med Mňačkova najpomembnejša dela spadajo tudi literarizirane Zapoznele reportaže (1963, Oneskorené reportáže), s katerimi se je odzval na zrežirane sodne procese v 50 letih, na katerih so bili nedolžni ljudje zaradi izmišljenih zločinov umorjeni ali obsojeni na dolgoletni zapor. Samo v prvih dveh mesecih so prodali tri tisoč izvodov tega dela. Mňačko je bil pri procesih prisoten kot novinar.

Najprej vnet privrženec komunističnega režima, nato njegov oster kritik in nekompromisen nasprotnik

Rodil se je v mestu Valašské Klobouky, ki zdaj leži na Češkem, mladost pa je preživel v Martinu na sedanjem slovaškem ozemlju. Že leta 1939 je poskusil zbežati iz Češkoslovaške, leto pozneje pa so ga ujeli na nemško-nizozemski meji in ga odpeljali v koncentracijsko taborišče in na prisilno delo v Nemčijo, od koder je zbežal leta 1944 in se pridružil slovaškim partizanom. Po vojni je bil urednik slovaških časopisov Rudé právo, Pravda in Kultúrny život . Bil je vnet privrženec komunističnega režima, vendar je spoznal njegovo temno stran in se ne le oddaljil od komunizma, temveč postal njegov oster kritik in nekompromisen nasprotnik, zaradi česar je bil pod budnim očesom tamkajšnje tajne službe.

Odvzeli so mu državljanstvo, prepovedali njegova dela

Najhuje se je proti režimu postavil leta 1967, ko je v protest proti stališču Češkoslovaške v izraelsko-arabski vojni odšel s svojo ženo, judinjo, v Izrael. Organi Češkoslovaške socialistične republike so mu vzeli državljanstvo, mu odvzeli naslov zaslužnega umetnika in ga vrgli iz komunistične stranke. Kljub temu se je leto pozneje, marca 1968, vrnil v domovino, a jo je zapustil že avgusta istega leta po vdoru vojske štirih držav Varšavskega pakta. Z ženo je odšel v Avstrijo. Odvzeli so mu članstvo v Zvezi slovaških pisateljev, njegova dela pa so bila prepovedana, odstranjena iz knjižnic in uničena, njegovo ime so izbrisali tudi iz šolskih učbenikov. Za Češkoslovaško tako rekoč ni obstajal.

Vrnil se je šele leta 1989 in se postavil proti razdelitvi Češkoslovaške. Leta 1993 se je ustalil v Pragi.

Pretresljiv delno avtobiografski vojni roman Smrt se imenuje Engelchen

Na začetku svojega ustvarjanja je pisal angažirane pesmi in kratko prozo. Velik uspeh je dosegel leta 1959 z enim izmed najboljših slovaških romanov o drugi svetovni vojni Smrt se imenuje Engelchen (Smrť sa volá Engelchen), ki je delno avtobiografski. Po njem je bil posnet tudi istoimenski film.

Ostareli partizan se spominja pretresljivih dogodkov med vojno in se spopada z občutki krivde, ker so dejanja njegove enote, v kateri je bil tudi pisatelj sam, povzročila smrt vaščanov in uničenje vasi Ploština, ki je ležala blizu Mňačkovega rojstnega mesta Valašské Klobouky na sedanjem češkem ozemlju. Zdaj je na tem mestu le še spomenik. Notranji boj z občutki krivde postopoma pripelje do vprašanja, ali so za doseganje cilja dovoljena vsa sredstva. Engelchen, nemški poveljnik, pooseblja fašizem, smrt se torej imenuje fašizem.

Hipnotizirajoča moč oblasti predstavljena v romanu Oblast se prilega

V svojih delih je Mňačko kritiziral komunistično oblast in predvsem ljudi, ki se zaradi prikladnosti prilagajajo režimu in spreminjajo svoja prepričanja. Najostreje je takšno modifikacijo prikazal v romanu Oblast se prilega (Ako chutí moc), v katerem se pripovedovalec fotograf na pogrebu svojega nekdanjega prijatelja, oblastnika, spominja otroštva in poznejših dogodkov, s katerimi se je prijatelj povzpel na oblast. Na začetku je bil pošten in moralen, nato pa je povsem izgubil občutek za pravičnost, spremenil svoja prepričanja, družbo in celo zapustil družino. Pisatelj v romanu razmišlja, kakšno hipnotizirajočo moč ima totalitarni režim.

Ladislav Mňačko je v emigraciji svoja dela objavljal predvsem v nemščini, in to scenarije za televizijske filme, prozo in politične eseje, zbrane v knjigah Agresori in Siedma noc.