100 let Mariborske province šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja [FOTO]
100 let Mariborske province šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja [FOTO]
Sestre so se zahvalile Bogu na mestu, kjer so se po molitvi za njihovo kongregacijo zgodile velike odločitve tudi v letu 1922: priznanje kongregacije za redovno ustanovo papeškega prava, potrditev njenih prvih konstitucij in prva delitev do tedaj enovite redovne ustanove na province. Hvaležno se zahvalile za sto let Gospodovih milosti. Že lani so z blagoslovitvijo spominske plošče ustanoviteljici materi Margareti Puhar v tej cerkvi in z odprtjem potujoče razstave vstopile v jubilejno dogajanje. Tokratnega sklepnega slavja so se udeležile vrhovna predstojnica s. Klara Šimunović, njena namestnica s. Vida Tomažič in tudi zastopnice provinc, ki prav tako letos obhajajo svojo stoletnico, iz Lemonta, Splita, Mostarja, Bosansko-hrvaške province. Zbrane je uvodoma in ob koncu maše nagovorila provincialna predstojnica mariborske province s. Veronika Verbič. Slavje je s petjem sooblikoval zbor Šolskih sester pod vodstvom s. Klare Jarc.
Nadškof Alojzij Cvikl je v pridigi ob prebranem evangeliju še posebej poudaril, »da tudi praznovanje 100. obletnice mariborske province šolskih sester pričuje, kako majhne stvari lahko povzročajo velike učinke. Kdo si je takrat mislil, da bo iz te peščice sester zraslo nekaj nepričakovano velikega. Majhnost lahko postane velika, če iz nje diha velika ljubezen. Francoski filozof Pascal pravi: 'Majhne stvari postanejo kot velike zaradi Jezusa Kristusa, ki deluje v nas in po nas'. Današnja prilika o gorčičnem zrnu nas navdaja z mirom in zaupanjem v zmago božjega kraljestva in božjih načrtov. Osvobaja nas naše majhnosti in skeptičnosti.« Sestram je priporočil, kar priporoča sam papež Frančišek, ko nagovarja redovnice in redovnike, da bi uresničili svojo poklicanost. Prva stvar je, da na prehojeno pot gledamo s hvaležnostjo. Drugo priporočilo papeža je, da sedanjost živimo veselo in sproščeno. Tretje pa je, da zremo v jutrišnji dan z upanjem. Svoj nagovor je nadškof Cvikl sklenil z besedami: »Drage šolske sestre Mariborske province: čestitke ob vaši stoletnici. Želim vam, da ob tem praznovanju začutite, da Bog deluje tudi zdaj in tukaj. Naj bo to praznovanje čas Božjega obiskanja. Čas, ko vas bo Božji Duh navdihnil za nove korake in vam pokazal pot v prihodnost. To praznovanje pa je tudi priložnost, da se vam kot pastir te krajevne Cerkve zahvalim za vaše požrtvovalno služenje v naši nadškofiji in v drugih škofijah.«
Praznovanje pomembnega jubileja so sestre z nadškofom Cviklom in pridruženimi gosti nadaljevale s slavnostno akademijo v Zavodu Antona Martina Slomška. V obhajanje tega jubileja so namreč tudi vtkale zgovorne zgodbe sester, ki so to stoletno zgodovino oblikovale in zaznamovale. Predstavile so pravkar izdani knjigi pri Celjski Mohorjevi družbi z naslovoma Kronika naših pokojnih sosester od 1871–1921 in V večni luči. Kulturni program so oblikovali člani moške komorne skupine KUD Lojzeta Avžnerja iz Zgornje Ložnice s solistom Mitjem Krajncem, s. Zala Vrabec z igranjem na flavti, s. Klara Jarc na klavirju, branje odlomkov iz prve in druge knjige, pripoved osebnih utrinkov ob knjigah, branje pesmi Toneta Kuntnerja in Simona Gregorčiča in osebne zahvale.
Med izbranimi govornicami so bile provincialna predstojnica mariborske province s. Veronika Verbič, vrhovna predstojnica s. Klara Šimunović, Lilijana Urlep, sodelavka v Nadškofijskem arhivu Maribor in avtorica potujoče razstave 100 let Gospodovih milosti bom na veke opeval (bila na ogled v sosednjih prostorih Zavoda), urednica Mohorjeve dr. Cvetka Rezar Mlakar in s. Mira Rožanc, ki je predstavila knjigi.
Vrhovna predstojnica s. Klara Šimunović je v svojem nagovoru med drugim poudarila: »Mariborska provinca je od samega začetka z močnim misijonskim zagonom prenašala prejeti dar karizme, še posebej s sestrami, ki so se čvrstim zaupanjem opirale na Božjo previdnost in se dajale na razpolago, da gredo izven meja Slovenije. Bile so pripravljene služiti Bogu in bližnjim kjerkoli na svetu in na razne načine, odvisno od časa in okoliščin, predvsem na področju vzgoje, zdravstva, pastorale in dobrodelnosti. Niso se bale preizkušenj niti težav, a bilo jih je mnogo. Gospod je zares blagoslavljal njihovo žrtev.«
Urednica Mohorjeve Rezar Mlakarjeva je izrazila veselje ob knjigah, zgodbah, ki stopajo v žlahtno tradicijo najstarejše slovenske založbe: »Ko sem prebirala ta besedila na Založbi, sem zelo hitro ugotovila, da te zgodbe niso samo za vas, drage sestre, da bi po njih ohranile, obudile spomin na svoje sosestre. V njih prepoznavam tudi besedo za vse nas, ki smo z vami na nek način povezani. Ravno zaradi tega, ker so nam izjemen zgled. Ti zapisi namreč pričujejo o vztrajnosti, iznajdljivosti, tudi darovanju in velikem trpljenju vaših sosester. Po tem zgledu, kako so živele za Kristusa, kako so oznanjale evangelij in kako so pričevale za resnico, so nam lahko torej vsem zgled in jih toplo priporočamo v branje.«