Ta vprašanja so bila postavljena v izhodišče pogovornega dogodka Konzerva v Trnovem, ki sta ga v sredo, 4. septembra, v paviljonu Agape ob trnovski cerkvi v Ljubljani priredila Janez Zupan, voditelj družbenega portala Konzerva, in društvo Finžgarjeva galerija.

Janez Zupan. FOTO: Bogomir Štefanič

Konzerva v Trnovem je (zdaj že lahko zapišemo »tradicionalno«, saj je bila tokrat izvedena tretjič) dogodek, v katerem se ugledni gostje pogovarjajo – o pogovoru. Gre torej za dialog o dialogu kot tistem prostoru, v katerem se ob vzajemnem spoštovanju in poslušanju rojevajo ustvarjalne zamisli, ki bi lahko (pregovorno razklani slovenski) družbi pomagale »prebroditi turbulentne čase«, kot svoje ambicije opisuje portal Konzerva.

Na to dialoško pot je voditelj pogovora Zupan tokrat povabil štiri goste iz sveta politike (poslanka Nove Slovenije Iva Dimic), medijev (novinar, urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin), Cerkve (duhovnik in idejni oče pastoralne pobude RadŽivim Simon Potnik) in kulture (nekdanji gledališčnik, zdaj obrtniški »nastopač«, kot se sam opisuje, Gregor Čušin).

Posvet prirediteljev pred začetkom pogovora. FOTO: Bogomir Štefanič

Omenimo še, da je bil tokratni trnovski dogodek poseben tudi zato, ker je bila to stota epizoda Konzerve na YouTubu. 

Čestitke torej avtorju, ki si želi, da bi si skozi take dogodke v slovenski družbi »prihajali bliže«. Kakšne izzive je postavil tokratnim sogovornikom? Omenimo nekaj utrinkov iz dvourne debate.

Iva Dimic. FOTO: Bogomir Štefanič

Političarka Iva Dimic: Povezovanje je vredno vsakega napora

Iva Dimic je poslanka od leta 2011, torej od vrnitve krščanske demokracije v slovenski parlament. Pogled od zunaj, kot ga je ubesedil Zupan, pokaže sliko parlamenta, v katerem je dialog vedno slabši, razdeljenost vedno bolj očitna. Ali je to pravi vtis? Odgovor poslanke Nove Slovenije je šel v pritrditveni smeri. V prvem obdobju po demokratizacij in osamosvojitvi države so bili pred politiko veliki projekti, kot so bili vstop v Evropsko unijo in Nato, prevzem evra, in ob teh projektih se je politika v veliki meri poenotila. Zdaj se zdi, da takih velikih projektov ni, čeprav so dejansko na mizi velika in pomembna vprašanja, ki bi prav tako terjala odprt dialog in čim bolj soglasne rešitve, npr.: kako bomo zaščitili evropski način življenja, kako bomo v starajoči se Evropi (Slovenija pri tem prednjači) ustvarili primeren prostor za starejše in njihovo oskrbo, kako odpirati ustvarjalno prihodnost za mlade … To so skupni izzivi, za katere si Iva Dimic želi, da bi se o njihovih rešitvah čim bolj poenotili, a stvari se večinoma ne odvijajo v tej smeri, »čas pa teče in zamujene priložnosti se ne vrnejo«.

Vračanje kulture dialoga v politiko je pomembno vprašanje in vsakdanje delo.

Kot točko, na kateri je začela vidno upadati kultura dialoga, poslanka vidi vstop radikalne l(L)evice v parlamentarni prostor. Takrat so začele padati dotlej nepredstavljive in nerazumljive težke besede, kar je povzročilo padec dialoške ravni. Vračanje kulture dialoga v politiko je zato za krščanskodemokratsko poslanko pomembno vprašanje in vsakdanje delo: po njenem prepričanju je treba iskati vsako tudi najmanjšo možnost, kjer se ljudje različnih usmeritev lahko srečajo in pogovarjajo. To je tudi eden od namenov, zakaj vztraja v politiki; ker »verjamem v to, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, da želi narediti nekaj dobrega«; povezovanje je zato zanjo vredno vsakega napora.

Ali Žerdin. FOTO: Bogomir Štefanič

Novinar Ali Žerdin: Ko se debata izza šanka prelije v javni prostor 

Dolgoletnega novinarja (od leta 1986), sedaj urednika Sobotne priloge Dela, Alija Žerdina je voditelj pogovornega večera postavil pred več izzivov. Denimo: kakšna je za stanje družbenega dialoga in načina, kako »navadni« državljani dojemajo državo in nacionalno skupnost, vloga novinarskega ceha? Žerdin je v tem izzivu prepoznal podton naslavljanja na novinarstvo kot četrto vejo oblasti. Sam se s tako opredelitvijo novinarstva nikakor ne strinja in se ne vidi kot kakršna koli oblast, saj ga za izvajanje oblasti ni nihče pooblastil, za to nima nikakršnega mandata ljudstva kot izvoljeni politiki. Kot novinar se lahko ukvarja s tem, da oblasti zastavlja ne preveč nesramna in radovedna vprašanja, odgovore nanje korektno objavlja, proti koncu poklicne poti, ko se nabere dovolj znanja in izkušenj, pa si novinarji lahko vzamejo tudi razkošje, da razlagajo, kako sami gledajo na svet. Druga točka, v kateri novinarstvo kroji dialog v družbi, pa je, da daje glas tistim, ki se jih redkeje sliši. Žerdin je kot primere takih skupin navedel mlade, znanost, Rome …

Družbena omrežja so v skupnost vnesla veliko več agresije, kot je je bilo prej.

Ali se je kultura dialoga v medijskem prostoru v zadnjem poldrugem desetletju prav tako znižala, kot lahko opazujemo v politiki? Žerdinov odgovor: kar se je v času bistveno spremenilo, so družbena omrežja, ki so v skupnost vnesla veliko več agresije, kot je je bilo prej. Dosegla so to, da se je raven debate, ki pritiče šanku kot nejavnemu prostoru, kjer se govori nesmisle, v preveliki meri prelila v javni prostor in ga tako naredila nevrotičnega, manj kultiviranega, pogosto celo brutalnega.

Na eno pojavnih oblik tovrstne nevrotičnosti je opozoril voditelj pogovora Zupan; spomnil je na analizo svojega kolega, ki je z vidika pojma »skrajni« presejal tekste na spletnem portalu slovenske javne radiotelevizije. Izkazalo se je, da spletni novinarji javnega zavoda (spomnimo: ta je z zakonom zavezan k nepristranskosti, pluralnosti, informacijski celovitosti …) izraz »skrajna desnica« uporabljajo stokrat pogosteje kot »skrajna levica«.

Žerdin je v izhodišče odgovora na ta izziv pojasnil svoj pogled, od katere točke dalje je dopustno uporabljati besedo »skrajno« bodisi za desnico ali levico – po njegovi presoji je ta točka nasilje. Vsako prizadevanje za spremembe (tudi tako velike spremembe, kot so spremembe ustavne ureditve), ki se dogajajo po pravilih igre odvijajo na predvidenem političnem igrišču znotraj predvidenega ustavnega loka, ne more biti označeno kot skrajno. Ko pa si nekdo prizadeva za družbene spremembe z orodji, ki so nasilna in izven predvidenega političnega okvirja, je tak izraz za levi ali desni rob dopusten.

A ker takih primerov tako rekoč ni, ostaja vprašanje: zakaj prevladujoče slovensko novinarstvo vendarle tako pogosto (in izrazito nagnjeno v eno smer) posega po takih oznakah. Odgovor, kot ga je ponudil Žerdin, izhaja iz spoznanja, da je novinarska profesija postala »visokooktanska«; v zadnjih 30 letih se je začel uporabljati vedno bolj doneč besednjak, za številne družbene pojave so se začele uporabljati težke besede, ki se jih prej, pred letom 1990, ko so se dogajale resnično brutalne zlorabe človekovih pravic in bi torej to bilo bistveno bolj upravičeno, paradoksalno ni. Kot da so bili mlajši novinarski kolegi, ki so zamudili čas velikih zgodb družbenih sprememb ob koncu 80. in v začetku 90. let, malce nesrečni in so to kompenzirali z zelo »gorečnim« besednjakom za pojave, ki pač niso bili nekaj najbolj groznega, kar bi se lahko zgodilo na svetu. Pretiravanja v novinarskem žargonu je očitno preveč, sedanji razlog za to pa je tudi ta, da del novinarske skupnosti s svojim pisanjem štarta na klike: čim bolj bombastičen je naslov prispevka, tem večja je verjetno, da bo dosegel več klikov; hkrati pa je res, da je bombastičnost naslova običajno v obratnem sorazmerju z objektivno pomembnostjo informacij, zapisanih v članku.

Simon Potnik. FOTO: Bogomir Štefanič

Duhovnik Simon Potnik: Dialoško Cerkev čaka lepa prihodnost

Ali tudi Cerkev posega po »bombastičnosti«, da bi pritegnila ljudi? To je bil eden izmed izzivov, ki jih je Janez Zupan postavil pred Simona Potnika (med drugim pisca Družininih evangeljskih razlag). Morda je kaj takega v cerkvenih oznanilih, je na šalo izziv obrnil koroški duhovnik. V resničnem življenju, in to je življenje Cerkve, pa za bombastičnost ni prostora: in to življenje so dogaja v bolnišnicah, pri vzgojnih in zakonskih vprašanjih, vprašanjih odraščanja in pomembnih življenjskih odločitev, na pogrebih … »Na pokopališčih ne vidimo jumbo plakatov, v bolnišnicah na oddelkih ni pametnjakovičev, v takih okoljih plehke informacije zbledijo in nimajo nikakršne vrednoti,« je iz lastnih izkušenj pripovedoval Potnik. Cerkev ima moč in dolžnost, da je tam, kjer je življenje, ne tam, kjer s(m)o burkeži. Resnično dialoška beseda Cerkve vstopa v človekove rane, v njegovo realnost in njegov čas, v katerem imajo vpliv realne odločitve in ne bombastični naslovi, ki bi pritegovali kratkotrajno in prazno pozornost. Kar resnično pritegne, je oznanilo, verodostojnost, zaupanje, ki raste iz pričevanjske prepričljivosti.

Ravno zato, ker vpliv Cerkve pada, se krepi vloga dialoga – iz družbene slabotnosti raste nova dialoška moč.

Zdi se sicer, da moč in vpliv Cerkve v javnem prostoru in javni razpravi upada. Kako naj torej Cerkev komunicira, »dialogizira« s svetom? Simon Potnik odgovarja: ravno zato, ker vpliv Cerkve pada, se krepi vloga dialoga – iz družbene slabotnosti raste nova dialoška moč. Ko namreč zmanjka neumne moči, ki jo je Cerkev nekoč imela (in je morda nekaj še ohranja) in se nanjo zanašala, laže stopa v dialog z ljudmi našega časa: potem smo v Cerkvi laže ubogi z ubogimi, veseli z veselimi, žalostni z žalostnimi. Ni več bremen in skrbi zaradi ohranjanja imidža, etiket, titul … V tem oziru Simon Potnik, idejni oče programov RadŽivim, ki merijo prav na to, doživlja Cerkev kot odprt prostor, kot raznoliko igrišče ali pa kot bazen, kjer so za družine z majhnimi otroki plitvine, za potapljače globine …

Še nekaj Potnikovih misli o dialogu. Dialog je izzivalen in naporen, vendar perfektno deluje tam, kjer se imamo radi, kjer je zaupanje in ljubezen. Dolžnost Cerkve je, da goji in ohranja tak dialog. V tem oziru se dejansko izpolnjuje znana napoved o sedanjem tisočletju, izrečena ob koncu prejšnjega, ko je bilo rečeno, da bo tretje tisočletje religiozno in dialoško ali pa ga ne bo. Cerkev je, kot je prepričan župnik moderator v župnijah Pastoralne zveze župnij Slovenj Gradec, danes na pohodu z močjo dialoga, besede, resnice; Cerkev je tista, ki v sedanji čas in prostor prinaša utelešeno Ljubezen, zato jo »čaka zelo dobra prihodnost«.

Gregor Čušin. FOTO: Bogomir Štefanič

»Obrtnik« Gregor Čušin: Stanje duha se spreminja od doma in iz doma

Gregor Čušin je bil v pogovor o pogovoru povabljen kot človek s polja kulture in umetnosti, čeprav se je sam – na njemu lasten duhovit način – branil te oznake. Odkar je namreč izstopil iz igralskega poklica, zdaj podobne stvari počne kot »obrtnik«; nehal je biti igralec, postal je »nastopač«, a si je tako razširil prostor lastne svobode. Pa vendar nekaj njegovih besed o umetnosti. Ta je vedno v dialogu, kajti vsak umetnik, pa naj bo še tako introverten, ne ustvarja svoje umetnosti – morda so le kakšne robne izjeme od tega pravila –, da je ne bi nihče videl, slišal, gledal. Že v nastajanju umetniškega dela je tako dialog med ustvarjalcem in uporabnikom.

Če hočeš spremeniti stanje duha, se moraš najprej ukvarjati s sabo in s svojo družino.

Ali to kaj pove o družbenem dosegu umetnikov in kulture? Na ta izziv je Čušin odgovoril z aforizmom Žarka Petana, ki je bil sicer izrečen s pogledom na teater, a se ga lahko razširi tudi na druge umetniške žanre: V teatru je režiser bog, igralci so pa na žalost ateisti. V umetnosti se namreč pogosto dogaja, da se pojavi nek guru, vodja, ki se vzpostavi z neko idejo, okoli sebe zbere ljudi, a sčasoma se pokaže, da ti v njegovo idejo ne verjamejo. In širšega družbenega vpliva ni, stvari razpadajo. Pa ne samo v umetnosti, tudi drugod, ne nazadnje tudi v Cerkvi.

Pomenljivo pa je, da v sodobnem času navidez obrobni del kulture prispeva k izzivalnemu dialogu, ki nas skuša vrniti k temu, čemur pravimo normalnost. V času, ko razumen dialog pod grožnjo nezaželenih stališč hromita prevladujoče javno mnenje in politična korektnost, Čušin opazuje – vsaj v tujem javnem prostoru – pomembno vlogo stand up komikov. Ti so prevzeli starodavno vlogo dvornih norčkov, ko so se spričo mavričnih in še številnih drugih skrajnosti prvi upali upreti in povedati resnico – tudi na račun groženj, da jih bodo »odrezali« od posla, a imajo dovolj trdno zaledje normalne publike.

V zanimivem pogovoru so se zrcalile številne zagate nedialoškosti slovenske družbe. FOTO: Bogomir Štefanič

Kako torej spreminjati stanje duha v (vedno manj dialoški) družbi? Čušinov odgovor je bil jedrnat: če hočeš spremeniti stanje duha, se moraš najprej ukvarjati s sabo in s svojo družino. Ko govorimo, da ni dialoga v družbi, se moramo zato najprej soočiti s stanjem, ki ga sam že četrt stoletja opazuje pri svojih obiskih po slovenskih župnijah: ljudje, ki bi se morali najbolj pogovarjati, se zmeraj manj oziroma o nepravih stvareh, namreč možje in žene, starši in otroci. V t. i. osnovni celici družbe se začne ali pa izgine dialog. Stanje družbenega duha se bo zatorej spremenilo »od doma in iz doma«. Ni ga namreč, kot je dejal Čušin, »ne predsednika, ne zakonodajalca, tudi papeža ne, ki bi to lahko uredil od zunaj. Bog pa ne dela na tak način. On dela od znotraj. Zato si je treba v tem duhu prizadevati, delati in moliti.«