Slovesno mašo je v stolnici sv. Danijela ob somaševanju župnika Tadeja Linasija, opata Marjana Jezernika in upokojenega škofa dr. Stanislava Lipovška daroval škof dr. Maksimilijan Matjaž. Peli so združeni družinski zbori z instrumentalisti pod vodstvom organista Mateja Prepadnika.

FOTO: Jože Potrpin

Pri darovanju so župnijski sodelavci k oltarju prinesli Sveto pismo, sezname vseh živih in pokojnih častilcev Najsvetejšega za vsak dan češčenja s prošnjami in zahvalami vseh ljudi, za katere so molili, ter uro, simbol časa in Božjega daru, ki ga med tednom posvečajo češčenju Najsvetejšega zakramenta, evharističnega Jezusa.

FOTO: Jože Potrpin

Jezus v živo

Kot je dejal pobudnik in glavni koordinator češčenja Matej Prepadnik, »Božja volja je bila in je (še), da v naši stolnici že 10 let skoraj vsak dan (lahko) častimo evharističnega Jezusa, istega Jezusa, ki se je rodil v Betlehemu, hodil po Sveti deželi, ki je za nas trpel in umrl ter tretji dan vstal od mrtvih – častimo živega Jezusa, ki je neprestano z nami pod podobo kruha, v evharistiji, ki je Jezus v živo.«

Kako se je vse skupaj začelo?

»Kot vsako leto je bilo tudi leta 2011 v naši župniji tridnevno celodnevno evharistično češčenje. Ker sem bil takrat vodja komisije za liturgijo pri ŽPS, sem se odločil, da poskušam to dogajanje vsebinsko nekoliko obogatiti. Na internetu sem dobil polno idej iz drugih slovenskih župnij, kaj vse je mogoče narediti, da se evharistično češčenje vernikom čimbolj približa. Še posebej so me prevzele spletne strani ameriških župnij, v katerih poteka neprekinjeno evharistično češčenje – 24 ur na dan, vsak dan. Prišlo je do zamisli in navdiha, ki sta skozi čas postajala vedno močnejša. Zaupal sem ju nekaterim prijateljem in znancem s prošnjo, da molijo za to, da bi skupaj razločili, ali je to v Božjem načrtu za nas,« je pripovedoval Prepadnik.

Koordinator češčenja Matej Prepadnik pripoveduje o začetkih. FOTO: Jože Potrpin

»Po treh mesecih molitve in razločevanja je 11. junija 2013 ŽPS z opatom Marjanom Jezernikom na čelu idejo sprejel z odobravanjem, pa tudi z nekaj dvomi, ali bi v naši župniji bilo mogoče kaj takega izpeljati. Po molitvenih in drugih pripravah smo v adventu leta 2013 sprožili akcijo zbiranja prijav vernikov, ki so bili pripravljeni postati stalni častilci evharističnega Jezusa. Odziv je bil, hvala Bogu, navdušujoč! Jezus je od vsega začetka vzel stvari v svoje roke, kar se je tekom prijav kazalo tako, da je stalne častilce klical točno v (še) prazne termine. Z rednim evharističnim češčenjem smo začeli na mrzlo ponedeljkovo jutro, srečnega 13. januarja 2014.«

Namen njihovega stalnega evharističnega češčenja je isti kot povsod, kjer poteka neprekinjeno češčenje evharističnega Jezusa – vračati ljubezen Gospodu, ki nas neprenehoma neskončno ljubi.

Milostni čas

»Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Tako preprosto je to. Tako preprosto je, ko Bog kliče. Tako preprosto je pravzaprav vse na začetku. Tudi tako velike stvari v življenju se nam dogajajo s tistim prvim korakom, za katerega moramo preprosto imeti pogum, dovolj ponižnosti, ljubezni, pa tudi vere, da ga naredimo. In potem lahko Bog dela velike reči.« S temi besedami o poklicu prvih Jezusovih učencev pa je škof Matjaž uvedel pridigo.

Nazadnje je bila preprosta odločitev: hočemo, želimo, želimo se dati Gospodu na razpolago. Želimo mu dati svoj čas. (Maksimilijan Matjaž)

Navezal se je na obletnico stalnega češčenja pred Najsvetejšim v celjski stolnici: »Tako preprosto se je gotovo začelo tudi takrat, pred desetimi leti, ko se je v tej župniji pojavil tisti glas, želimo več časa posvetiti Gospodu. Ali pa morda še tisti drugi glas, želimo dati več časa, prostora v tem našem življenju, našem razmišljanju Gospodu. Dajmo mu čas. In tako se je zgodilo v takih in drugačnih srcih ljudi. Tisti, ki ste bili v to vključeni, sami dobro veste, kaj se je takrat dogajalo. Pa vendarle, nazadnje je bila preprosta odločitev: hočemo, želimo, želimo se dati Gospodu na razpolago. Želimo mu dati svoj čas. Ostalo bo naredil On. In res je naredil in res dela vedno znova.

Celjski škof Maksimilijan Matjaž. FOTO: Jože Potrpin

In za te sadove milosti, ki se v tej župniji, v tej škofiji dogajajo in so se zgodili v teh zadnjih letih prav na priprošnjo, na moč, zaradi tega trenutka, tistih milostnih trenutkov Gospoda, ki je spreminjal srca, ki je spreminjal čas, se želimo danes zahvaljevati. Zahvaljevati za vse te ure in molitve Gospodove navzočnosti med nami. Za vse tiste boje, za katere Gospod sam ve. Pa tudi za vse uspehe, za vsa spoznanja, za vso hvaležnost, za vse milosti.

FOTO: Jože Potrpin

Bližina z Njim, to izkušamo vsi, bližina s Tistim, ki nas je ustvaril, ki nas je poklical, ki nas ljubi, ta bližina v resnici spreminja. Srca postajajo drugačna. Pogledi postajajo drugačni. Enkrat lahko pravzaprav to svoje življenje pa tudi ljudi okrog nas vidim z drugačnimi očmi. Te drugačne oči, ki se kopljejo, ki se umivajo v tej Božji svetosti, v tej njegovi nedoumljivosti. Marsikaj odpade v tistih trenutkih tišine, v trenutkih molitve. Ko zmanjkajo tudi naše misli, naši strahovi.

Na dolgi rok nobena beseda človeka ne more prepričati, da bi spremenil življenje. Prepriča ga lahko samo tisto, kar se dotakne njegovega srca. (Maksimilijan Matjaž)

Kako želim si, dragi bratje in sestre, da bi bili vsi na nek način deležni tega izkustva, in prepričan sem, da ste vsi, ki ste danes tukaj, tega tudi deležni. Drugače ne bi bili tukaj. Ker na dolgi rok nobena beseda človeka ne more prepričati, da bi spremenil življenje. Prepriča ga lahko samo tisto, kar se dotakne njegovega srca. To pa, kar se dotakne človeškega srca, to prihaja iz Božjega srca.«