Zavetnik: Brazilije, škofij Coria in Estremadura; nočnik čuvajev in je priprošnjik proti vročici.

Atributi: bič, mrtvaško glavo, goloba, zvezdo, knjigo in črnilnik

Peter se je s štirinajstimi leti vpisal na slovito učiteljišče v Salamanki, dve leti kasneje pa vstopil v frančiškanski red. Bil je eden zadnjih zagovornikov duhovne drže, ki je v težnji po posnemanju Kristusa do skrajnosti mrtvila telo, v nasprotju s pretiranim poganskim »češčenjem« telesa. Sprva je v samostanu skrbel za strežbo v obednici, bil kasneje zakristan in vratar, nato pa postal gvardijan. Živel je zelo spokorno, svojemu telesu ni privoščil ne počitka ne kakršnekoli udobnosti. Spanje in hrano je omejil na najmanjšo možno mero. Spal je le po uro in pol na dan, pa še to sede, z glavo naslonjen na kos lesa na steni. Da ne bi zaspal, je ponoči klečal ali stal po več ur v celici, v kateri se ni mogel niti uleči, saj je bila dolga in široka le kakšen meter in pol. Vsake dva ali tri dni je zaužil po en obrok hrane, sicer pa nič. Kmalu po svojem posvečenju je že zaslovel kot odličen in iskan pridigar, tako da je nekaj časa pridigal celo na dvoru portugalskega kralja in jih tam veliko spreobrnil. Bolelo pa ga je, da po številnih frančiškanskih samostanih niso živeli več tako strogo po redovnih pravilih. Z vodstvenimi službami po samostanih in kot provincial je poskušal izpeljati svoj načrt reforme, pa ga bratje niso sprejeli, ker se jim je zdel prestrog. Po preteku vseh mandatov se je odločil, da zapusti skupnost. S še enim sobratom se je umaknil v samoto ob izlivu reke Tajo. Kasneje se mu je sicer pridružilo še več menihov, a so drugi sobratje po dveh letih zahtevali, da se vrne v samostan. Privolil je pod pogojem, da se izpeljejo njegove reforme. Krajevni škof je bil temu naklonjen, glavni predstojnik reda pa ne. Peter se je zato odločil, da poišče pomoč pri papežu. Papež Julij III. je res potrdil njegove reformne načrte in ga podredil konventualcem, drugi veji frančiškovega reda, njegov naslednik pa je dovolil, da po želji ustanavlja reformirane samostane. Tako je počasi, ob raznih prepirih in ovirah znotraj prvotnega reda, nastala nova veja diskalceatov ali alkatrincev. Živeli so v zelo majhnih celicah, vse leto hodili bosi, spali na tleh ali na deskah in zelo skromno jedli. Peter je bil tudi velik zagovornik, podpornik in duhovni svetovalec ter vzornik Terezije Avilske, ki je v tistem času prav tako želela uvesti strožji red znotraj karmeličanskega reda.

Ime: Peter, latinsko Petrus, izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom.

Rodil se je leta 1499 v mestu Alcantara pri Lizboni na Portugalskem,

umrl pa 18. oktobra 1562 v kraju Arenas v Španiji.

Družina: Izhaja iz plemiške družine Garavita, očetu je bilo ime Peter.

Zavetnik: Velja za zavetnika Brazilije, škofij Coria in Estremadura; nočnik čuvajev in je priprošnjik proti vročici.

Upodobitve: Večinoma ga upodabljajo v preprostem redovnem oblačilu minoritov s križem v roki. Poleg sebe ima bič, mrtvaško glavo, goloba, zvezdo, knjigo in črnilnik. Pogosto je upodobljen tudi skupaj s Terezijo Avilsko.

Beatifikacija: 18. aprila 1622 ga je papež Gregor XV. razglasil za blaženega, 28. aprila 1669 pa papež Klemen IX. za svetnika.

Goduje: 18. oktobra, v serafinskem bogoslužnem koledarju pa 19. oktobra.

Misel: »Vsaj ti in jaz bodiva to, kar sva ali kar bi morala biti, pa bova stvari spravila v pravi tir, vsaj tiste, ki zadevajo naju. Če bo storil vsak to, bo kmalu vse v redu. Žal govorimo zmerom samo o tem, da bi poboljšali druge; sami sebe pa ne poboljšamo.«