Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ciprijan

Objava: 14. 07. 2016 / 08:34
Oznake: Svetniki
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 15.09.2021 / 09:26
Ustavi predvajanje Nalaganje
Ciprijan

Ciprijan

Škof, mučenec

Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika proti kugi, ker je v letih kuge (252–254) organiziral strežbo in nego kužnih bolnikov. Obenem velja za zavetnika Severne Afrike.

Sveti Ciprijan goduje 16. septembra skupaj s papežem in mučencem Kornelijem, saj sta njuni življenjski zgodbi tesno povezani. Ne samo da glavi obeh kot relikvijio častijo v Kornelimünstru pri Achnu ter da sta oba umrla 14. septembra, ves čas ju je vezala tudi odkrita naklonjenost in dobro sporazumevanje.

Ime: Njegovo polno ime je Cecilij Ciprijan. Cecilij je moška oblika imena Cecilija, ki izhaja iz pridevnika caecus »slep«. Ciprijan pa je rimsko rodovno ime, ki pomeni »izhajajoč s Cipra«.

Rodil se je okoli leta 200/210, najverjetneje v Kartagini v Tuniziji v Severni Afriki, umrl pa 14. septembra 258 prav tako v Kartagini.

Družina: Ciprijanov priimek (vzdevek) je bil Tascij. Rodil se je v ugledni in premožni poganski družini. Tu je prejel temeljito izobrazbo, v zreli moški dobi pa je postal kristjan.

Službe: Po končanem šolanju je postal priznan učitelj retorike (govorništva) in odvetnik v Kartagini. Po spreobrnjenju je naredil zaobljubo devištva, bil posvečen v duhovnika in izbran za škofa v domačem mestu.

Krst: Pod vplivom prijatelja, svetniškega duhovnika Cecilija, se je spreobrnil in se dal krstiti, najverjetneje o veliki noči 18. aprila 246.

Škofija: Kartagina je bila v Ciprijanovem času prestolnica latinske Afrike, škof v mestu pa je veljal za voditelja severnoafriške Cerkve. Po nekaterih izročilih naj bi bil prvi kartaginski škof Kreskens, učenec apostola Pavla, po drugih pa Epajnet. Ciprijana je krščanska občina za škofa izvolila leta 248. Pod njim je delovalo okoli 150 afriških škofov. Škofe v Kartagini viri omenjajo do začetka drugega tisočletja.

Predhodnik: Donat I.

Naslednik: Carpophorus ali Lucianus.

Dela: Ohranjenih je več kot deset Ciprijanovih spisov in več kot šestdeset pisem, ki so v slovenskem prevodu izšli tik pred drugo vojno. Znan je njegov prvi spis Donatu. 

Mučeništvo: V času cesarja Decija se je Ciprijan pred preganjanjem umaknil iz Kartagine, da bi lahko na skrivaj vodil svojo Cerkev; sledilo je izgnanstvo v mestece Kurubis, nato pa dokončna obsodba za časa cesarja Valerijana na smrt z mečem. Ciprijan si je sam zavezal oči in krvniku podaril 25 zlatnikov.

Duhovnost: Bil je ljubezniv, radodaren (velik del premoženja je ob spreobrnitvi razdal), razsoden, obziren in prizanesljiv. Tudi v preganjanjih je znal ostati dostojanstven, miren in odločen, poln ljubezni do Kristusa in Cerkve.

Življenjepis: Njegovo »Življenje in trpljenje« je popisal diakon Poncij.

Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu z mečem (ker je bil obglavljen). Njegova atributa sta še knjiga in palma. Pogosto je skupaj s papežem Kornelijem.

Nazaj na vrh