Zavetnik: kmetov, pastirjev, ovčarjev; živine, priprošnjik proti kužnim boleznim živine, zavetnik polj.

Atributi: palica, torba (malha), rožni venec, knjiga, lopata, kij ali krona in ščit

Sveti Vendelin, puščavnik in opat

Čeprav je življenje Vendelina, svetnika, ki je živel v zgodnji dobi germanskega krščanstva, zasnovano predvsem na legendah in o njem ni zanesljivih poročil, pa je njegovo češčenje, ki ga je še danes deležen, in njegov grob, ki so ga odkrili okoli leta 1000, zadosten razlog, da si podrobneje ogledamo, kaj je o njem zapisano. V mladosti ga je vzgajal neki škof in že takrat naj bi se, kljub svojemu visokemu rodu, odlikoval po ponižnosti, skromnosti in pobožnosti. Življenje na dvoru ga ni privlačilo, zato je neke noči, dvajsetleten, oblekel romarsko obleko in za vedno zapustil kraljestvo. Prva božja pot ga je vodila v Rim, kjer naj bi ga blagoslovil sam papež, od tu pa se je odpravil nazaj na sever in prišel v Trier ob Renu, kjer se je naselil kot puščavnik. V mesto je prihajal k maši in zakramentom, živel pa je od miloščine. Tako je nekoč pri prosjačenju naletel na nekega plemiča, ki ga je, misleč, da je navaden postopač, ozmerjal, češ da gre lahko k njemu past prašiče, da ne bo jedel zastonj. Vendelin ponižno sprejme »službo« in se kot pastir zaposli pri njem. S svojo pridnostjo in skromnostjo si kmalu pridobi gospodarjevo naklonjenost, zameri pa se drugim služabnikom. Ti ga neprenehoma opravljajo, češ da zanemarja svojo službo, pušča čredo samo in prepozno prihaja s paše domov. Legenda pravi, kako ga je gospodar s čredo nekoč res zalotil daleč stran od posestva, pri neki gori, kjer je molil. Razjezil se je nanj, ker je bil prepričan, da ne bo mogel pravočasno priti domov. A še preden plemič prijezdi domov, je bil Vendelin s čredo že tam. Gospodar je tako spoznal, da je njegov pastir poseben človek. Da bi se mu oddolžil, mu izpolni njegovo veliko željo in mu v bližini posestva zgradi samotarsko celico. Vendelin se preseli tja in poslej ves svoj čas preživlja v molitvi in premišljevanju. Sčasoma pa so ga menihi iz bližnjega samostana, ki jih je prevzela njegova pobožnost, izvolili za opata. Vendelin je imenovanje sprejel in se preselil v samostan, kjer je po kratki bolezni pozneje tudi umrl. Legenda o njegovem pogrebu pravi, da so ga menihi položili v grob, a je naslednje jutro truplo ležalo poleg njega. Vpregli so dva vola in jima pustili, da odpeljeta svetnikovo truplo, kamor hočeta. Vola sta ga odpeljala prav na tisti hrib, kjer je samotar tako rad molil. Tam so ga pokopali, kasneje pa je iz tega romarskega kraja nastalo mesto St. Wendel ob reki Saar.

Ime: Verjetno izhaja iz imena starogermanskega plemena »Vandali«, lat. Vandalii, ki je leta 455 vdrlo v Rim in ga razdejalo.

Rodil se je okoli leta 554 na Škotskem,
umrl pa leta 617 v kraju Tholey v Nemčiji.

Družina: Po legendi naj bi bil sin irsko-škotskega kralja Forchada in kraljice Ireline.

Zavetnik: Je zavetnik kmetov, pastirjev, ovčarjev; živine, priprošnjik proti kužnim boleznim živine, zavetnik polj. V nekaterih pokrajinah ga štejejo med štirinajst priprošnjikov v sili. Častili so ga zlasti v alpskih in živinorejskih pokrajinah, njegovo češčenje pa je živo še danes, saj najdemo njemu posvečene cerkve po vsem svetu, celo v Afriki in na Kitajskem.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot romarja, meniha, samotarja ali pastirja, redkeje tudi kot kraljevega sina. Poleg sebe ima palico, torbo (malho), rožni venec, knjigo, lopato, kij ali krono in ščit, ki kažeta na njegov plemiški rod.

Goduje: 20. oktobra.