V besedilu gre za izgubljanje, pozabljanje in manjšanje, ob hkratnem upanju le narediti odločilni korak in stopiti v središče. 

Glavna oseba doživlja, kako vse izginja: doma je vedno manj je domačih besed, nekomu peša sluh, drugemu zmanjkuje črk, s katerimi sestavlja besede na pragu hiše, spet drugemu odpovedujejo glasilke, nekdo je zgubil vse svoje posestvo … Kar ostaja, je velika želja narediti iz tega, kar je še ostalo, nekaj trajnega in velikega, pa čeprav je to samo čoln iz delov lesa, ki jih je naplavilo morje. Gre za korak v središče iz nekega zakotnega pristanišča. Gre za manj, ki lahko postane več. Gre za ukradene slike iz znanega muzeja. Kar je ostalo, so trije prazni okvirji, katerih praznina postaja vedno dragocenejša.

Pravzaprav je to besedilo o vsakodnevnem doživljanju jutra pripadnic in pripadnikov narodnih skupnosti v Evropi in spoznanju: spet nas je nekaj manj, spet se je nekaj izgubilo, spet je nekaj oseb pozabilo svoj jezik, spet so nekateri odšli po svetu. Toda z velikim in neomajnim upanjem: s spoštovanjem samega sebe in spreminjanjem zornega kota je pravzaprav vse mogoče.

V besedilu je veliko Koroške, a ta Koroška je kjerkoli na svetu. Gre za dom v tujini in tujino doma.