Vprašanja o tem, kaj je poezija, od kod prihaja in čemu je na svetu, so stara toliko kot poezija sama. Vsaka pesem je namreč dvojno znamenje: znamenje človekove nepomirjenosti s svetom in ljubezni do njega. Raznolikost in vztrajnost poezije v času pričujeta o njeni živosti. Zbirko sestavlja pet ciklov: poleg cikla haikujev še štirje v prostem verzu (O Bog, stori kaj tudi zame; Molitve; Jezus, ti si človek in Jutranje zvezde).

Poudariti je treba, da je pesniška zbirka Molitve, ki je v izvirniku izšla leta 2009 in je istega leta prejela nagrado Tina Ujevića, največjo hrvaško pesniško nagrado, v širšem hrvaškem literarnem sistemu, kakor tudi v avtorjevem obsežnem pesniškem opusu, posebnost; pomeni namreč vnovično uvedbo religiozne vsebine v vrhunsko hrvaško poezijo. Tudi v slovenskem literarnem prostoru ji med najsodobnejšimi pesniškimi zbirkami težko poiščemo vzporednika. Po odkriti religiozni izpovednosti v našem slovstvu nemara še najočitneje vzpostavlja most s pisci religiozne lirike, delujočimi že pred prvo svetovno vojno oz. med obema vojnama, najopazneje denimo z Antonom Vodnikom ali Silvinom Sardenkom, pa tudi Francetom Balantičem. V luči prekinitve in trenutnim mankom tradicije religioznega pesništva pri nas je mogoče brati tudi dokaj obsežen spremni zapis, v katerem prevajalec Brane Senegačnik premišljuje in pojasnjuje, kako temeljno misliti, brati, dojemati religiozno poezijo. Na trenutke deluje nekoliko apologetsko, hkrati pa ponuja dobrodošle iztočnice za prenovljeno, ideološko neobremenjeno premišljevanje odnosa med umetnostjo in religijo oz. poezijo in vero.

Pesmi Tomislava Marijana Bilosnića v zbirki Molitve prinašajo v slovenski prostor obogatitev, ki se je bodo resda najbolj razveselili verujoči bralci, v navdih pa bo gotovo tudi tistim, ki jim je blizu metafizično, ki radi zrejo onkraj, se umirijo in umerijo in tudi s pomočjo literature iščejo stik s Presežnim.