V pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec se zavedajo, da občestvo lahko gradijo le s skupnimi močmi.

Župnijska cerkev sv. Elizabete Ogrske, Slovenj Gradec, foto: Ivo Žajdela

Več kot sto faranov ima kodo, da lahko vstopajo v župnišče, »anima« sobo, se srečujejo v skupinah, uporabijo župnijsko kuhinjo, vsak dela svoje in si ne gredo na živce. Razporedijo se po hiši in vse teče v miru. Radi pa se ustavijo v farovški kapeli, kjer zajemajo moč za toliko dejavnosti. Trikrat na dan v župnišču skupaj molijo brevir (pridruži se, kdor je v hiši), nekateri celo načrtno prihajajo k molitvi, zvečer pa k češčenju Najsvetejšega. Vedno bolj postajajo bratje in sestre in se povezujejo v občestvo.


Foto: Žiga Kreft

Kljub temu župnik Simon Potnik meni, da je »eden najbolj neuspešnih katehetov, če pomislim, kolikokrat mi rečejo ne, ko prosim in vabim k sodelovanju. Veliko je zavrnitev, ampak to spada zraven.« Zato je bil presenečen, da ga nihče pri tečaju Alfa ni zavrnil. »Trudimo se graditi bazen mladih, ki smo jih poimenovali mladiA. Klasične mladinske skupine ne prepoznamo več. Smo jih krmili, pa nobeden ni preživel. Takoj ko so postali pri kaki stvari dejavni, odgovorni, se drugače obnašajo in veliko bolj zaživijo.«

Težišče pastorale je na odraslih, iz tega potem izvira delo z zakonci, družinami, mladimi in šele nato z otroki.

Župnik moderator Simon Potnik, foto: Žiga Kreft
Ob vsem tem pa si mora vzeti čas tudi zase. »Nevarno je, da ob vsem, za kar si prizadevam, pozabim, da sem poklican biti pastir in da pozabim, kje je izvor. V teku let sem spoznal, da če hočem preživeti in kaj dati, potrebujem vsaj štirikrat na leto močne čase zase. Zame je temeljno, da sem pozoren, da skrbim za odnos z Očetom in sem sin.«

Več o župniji in njegovih župljanih si preberite v novi številki Družine.