Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Jn 10,11–18)

FOTO: Pexels.


Nekaj nas vodi skozi življenje, če to delamo zavestno ali ne, vedno prisluhnemo nekemu glasu, ki nas nekam pelje. Zato smo ljudje, tudi če se nam ta oznaka zdi podcenjevalna in manjvrednostna, vendarle nekakšne ovce, kakor one vedno nekomu sledimo, komu, pa izbiramo sami. Ko govorimo o pastirjih, najemnikih in ovcah, torej govorimo o življenjskih izbirah.

Ovce lahko vodijo razne stvari, predvsem njihove želje in nagoni, precej lahko se jih s priboljški spravi prav tja, kjer jih želimo imeti. Človeške ovce naj bi bile drugačne, naj bi dobro pretuhtale, kam kakšna stvar vodi, naj bi bile pripravljene pastirja dobro prepoznati (Jn 10,15) in ga seveda ločiti od najemnika.

Razločevanje

Vendar pa ni ravno najlaže prepoznati, kdo je dobri pastir in kdo samo najemnik, v tem je težava: ločiti tistega, ki bi jim rad »dal življenje«, od onega, ki bi imel rad od ovc predvsem dobiček, ki bi jih izrabil za svoje interese ter jih potem, ko jih ne potrebuje več, izpljunil kot obrabljeno žvečilko.

Ni najlažje tega spoznati, o tem nam govorijo številne življenjske izkušnje in predvsem to, da jih tolikokrat ponavljamo, namreč tista številna bridka spoznanja, ko opeharjeni in izgubljeni obsedimo pred svinjskimi rožiči (prim. Lk 15,16) in razmišljamo, kam nas je to pripeljalo, da smo verjeli, da smo svoje življenje zaupali idejam, stvarem, ljudem, ki so nam v zameno za vdanost ponujali pozornost, premoženje, korist, kakršnokoli že, da, celo ljubezen.

In vendar je prav to razlika, ki jo danes Jezus postavi med dobrim pastirjem in najemnikom, izkoriščevalcem, po domače: razlika, ki jo je treba opazovati in zasledovati. Oni »pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk« (Jn 10,12), mu pač »za ovce ni mar« (Jn 10,13), medtem ko dobri pastir v isti situaciji »dá svoje življenje za ovce« (Jn 10,11), to Jezus skozi celotni odlomek ponovi kar petkrat.

Dati svoje življenje

Nobene koristi dobri pastir ne zahteva od ovce, nobene ne pričakuje in ji nobene ne obljublja. Poudarja samo to, da ne bi pozabili, da je on tisti, ki za svoje ovce daje svoje življenje in ničesar noče v zameno. Samo daje, ne da bi kaj terjal nazaj, daje, ne da bi hotel kaj imeti od tega, nič ne jemlje, samo daje, ne da bi jih s tem vezal nase, da bi ga potrebovale, ampak samo zato, ker pač drugače ne more, ker želi dati, izgubiti nekaj zanje, so pač ovce »njegove«, pripadajo mu in on njim, kakor je recimo v družini.

Slediti nekomu, ki ne želi imeti koristi od nas, in ne slediti nečemu, kar prinaša samo korist, morda je to tisto, kar želi dobri pastir s svojim obnašanjem naučiti svoje ovce. Da bi razumele, da je v tem življenje: dati »svoje življenje, da ga spet prejmem,« (Jn 10,17), na kratko: ljubiti brez koristi. Šele to pomeni dobro živeti, živeti brez koristi.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (17/2021).