Janez Snoj: Gre za ideološki boj med zasebnim in državnim, kjer se zasebno že 80 let označuje kot nekaj negativnega, pa čeprav je lahko bolj uspešno, za državo cenejše in naprednejše, otrokom bolj prilagojeno. FOTO: Tatjana Splichal



Državni zbor bo v okviru 67. izredne seje razpravljal tudi o opozicijskem predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vrtcih, ki je po nesrečnem naključju – pomoti pri glasovanju predsednice odbora – dobil zeleno luč odbora DZ za izobraževanje in ki bi s spremembo 34. člena omogočil občinam zavrnitev sofinanciranja programa za otroke v zasebnih vrtcih brez koncesije in zaprtje teh vrtcev, če zasebnik ne bi imel vključenih za vsaj dva oddelka otrok.

Kaj bi sprejetje opozicijskega predloga zakona pomenilo za zasebne vrtce brez koncesije, med njimi tudi katoliške, je pojasnil Janez Snoj iz vrtca Sončni žarek v Škofji Loki, predstavnik Društva katoliških vrtcev Slovenije in Združenja zasebnih vrtcev Slovenije.

Začniva pri osnovnem vprašanju: kaj konkretno bi sprejetje spremembe zakona o vrtcih, pravzaprav le njegovega 34. člena, pomenilo za zasebne vrtce brez koncesije?

Sprejetje takšne spremembe bi pomenilo konec zasebnih in s tem tudi katoliških vrtcev v Sloveniji. Čeprav predlagatelji svoje namene skrivajo za neresnicami, bi se s predlagano spremembo onemogočilo odpiranje novih zasebnih vrtcev, hkrati pa bi »… za to odgovorna oseba na občini« odločala o tem, ali oz. kdaj naj zaprejo že obstoječe zasebne vrtce. Danes imajo te pristojnosti strokovne službe na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, Zavod za šolstvo in vsi inšpektorati, ki pokrivajo vrtčevsko dejavnost. Od morebitnega sprejetja sprememb naprej pa bi za to določena oseba, uradnik na občini, odločala o tako pomembni temi, kot so zasebni vrtci in pedagoški programi. Dovolj bi bilo, da bi imel državni vrtec nekaj prostih mest, in že bi lahko zaprli zasebnega (katoliškega). Prosta mesta imajo že sedaj, če pa ne, jih lahko ustvarijo zelo hitro. Gre za ideološki boj med zasebnim in državnim, kjer se zasebno že 80 let označuje kot nekaj negativnega, pa čeprav je lahko bolj uspešno, za državo cenejše in naprednejše, otrokom bolj prilagojeno in, kar je ključno, omogoča državljanom, da imajo leta 2021 (z ustavo zagotovljeno) pravico do izbire vzgoje svojih otrok po svoji vesti.


Janez Snoj: V katoliških vrtcih so dobrodošli vsi otroci. Prav tako tudi v drugih zasebnih vrtcih. FOTO: osebni arhiv


»Želimo, da se ohrani močna mreža javnih vrtcev,« je bilo večkrat slišati iz ust predlagateljev. Je to zadosten razlog za zategovanje pasu zasebnim vrtcem?

Ravno to je ideologija strank koalicije KUL. Ker niti en argument ne govori v prid spremembi zakonodaje, se raje lotijo populizmov, ki delijo narod. V Sloveniji je v zasebne vrtce vključenih le 4,9 % otrok. Evropsko povprečje je okrog 25 %. To je rezultat 30 let razvoja zasebnih vrtcev. Po nobeni logiki torej ne morejo zasebni vrtci »ogroziti« državnih. V Sloveniji imamo približno 110 zasebnih vrtcev, od teh je 22 katoliških. Velika večina zasebnih izvaja javni program. To je program, ki ga je ustvarila domača pedagoška stroka in ga izvajajo tudi v državnih šolah. Že od ministrovanja g. Pikala se pojavlja ta strupena miselnost, da zasebni vrtci ne bi smeli izvajati javnega programa, ker so zasebni. Kot da zasebniki niso davkoplačevalci. Zasebni vrtci morajo vse normativne in druge predpise zagotoviti sami na lastne stroške. Zato nikoli ne bo toliko zasebnikov, ki bi investirali toliko sredstev v nekaj, kar jim lahko »za to odgovorna oseba na občini« prepove v katerem koli trenutku.

Predlagatelj Marko Koprivc je v predstavitvi na redni seji državnega sveta omenjal tudi »ekskluzivnost« zasebnih vrtcev, češ da izbirajo sprejete otroke glede na versko ali svetovnonazorsko opredelitev. Jih res?

To je tipičen primer zavajanja, s katerim želi predlagatelj demonizirati zasebne in predvsem katoliške vrtce, ko namiguje, da so v katoliških vrtcih dobrodošli le otroci iz vernih družin. To je škodljiva žalitev, ki ne drži, in bi se predlagatelj moral za njo opravičiti. V katoliških vrtcih so dobrodošli vsi otroci. Prav tako tudi v drugih zasebnih vrtcih.

Pravite, da je bilo v razpravah predlagateljev in podpornikov spremembe zakona veliko laži, izkrivljanj, manipulacij. Lahko izpostavite nekaj tistih, ki najbolj ne pijejo vode?

Prva je, da bodo zasebni vrtci prerasli državne vrtce. Potem, da je to, če občina sofinancira otrokom program v zasebnem vrtcu, negospodarno ravnanje z javnim denarjem. To je manipulacija, saj je program v zasebnem vrtcu več kot dvakrat cenejši za občino, kot če bi bil isti otrok v državnem vrtcu. Na razpravi je Maša Kociper dejala, da so vrtci z Montessori in waldorfskimi programi 100-odstotno financirani, ker imajo »lasten program«. Kar seveda ne drži. Jani Möderndorfer je dejal, da šele po prejemu koncesije zasebne vrtce začne nadzirati inšpektorat, kar ne drži, saj so tako zasebni kot državni in vrtci s koncesijo podvrženi popolnoma isti zakonodaji na vseh področjih in ni čisto nobenih izjem. Zasebni so nadzirani celo večkrat in veliko bolj kot državni.


Janez Snoj: Že sedaj so staršem, ki imajo otroke v zasebnih vrtcih, kratene pravice, s to spremembo zakona pa bi se kršile samo še bolj. FOTO: Tatjana Splichal


So zasebni vrtci za občine dražji od javnih? V čem je ločnica med (so)financiranjem obeh?

Da bi vrtec deloval, mora imeti najprej prostore. Ustanovitelj investira v prostor. Investitor je občina ali pa zasebnik. Gre za ogromna sredstva, saj morajo prostori ustrezati vsem predpisanim normativom. Če vrtec ustanovi zasebnik, občina nima stroškov z investicijo, ne z amortizacijo. Vrtčevske skupine so omejene po številu otrok, normativu, glede na starost otrok. V zasebnem vrtcu občina sofinancira program otroku, ki je v vrtcu. Če je v skupini pet otrok, občina sofinancira program staršem teh petih otrok. Državnim vrtcem pa občina plačuje tudi prazna mesta. Dobijo toliko sredstev, kot da so vsi otroci v skupini. Zasebni vrtci ne prejemajo nadomestil za dolge bolniške, nadomeščanja, izlete, dodatne dejavnosti, najemnino, izobraževanja. Državni vrtci vse to dobijo od občine. V našem primeru je cena za otroka v državnem vrtcu brez investicij dvakrat višja za občino, kot če je otrok v našem vrtcu.

Cena programa pa se deli med občino in starši. Starši prejmejo odločbo CSD, v kateri piše, v katerem dohodkovnem razredu so in kolikšen odstotek programa morajo plačati. Lahko plačajo med 0 in 77 %, preostali znesek pa pokrije občina. To drži v primeru, da občina 100-odstotno financira svoj delež. V primeru zasebnih vrtcev brez koncesije pa občina od tega lastnega deleža plača le 85 %. Če konkretiziram primer: Gal je v zasebnem vrtcu, njegovi starši pa so v 9. dohodninskem razredu. Starši morajo plačati 77 % cene programa, občina pa od preostalih 23 % plača le 85 %. Nastali manko 15 % zopet plača starš. Na koncu občina plača manj kot 20 % cene programa. V javnosti je velikokrat slišati, da občina plača 85 % celotne cene. Seveda je v nižjih razredih slika sorazmerno drugačna, bistveno je razumeti, kaj občina dejansko sofinancira zasebnim vrtcem.

Kako se boste v Združenju zasebnih vrtcev Slovenije odzvali, če bo spremenjen zakon o vrtcih sprejet?

Zakon ne bo sprejet. Tako enostavno je to. Verjamemo, da bodo poslanci strank SDS, NSi in SMC zavrnili zakon z veliko večino. Predlagane spremembe so tako napačne, da že na odboru ne bi prestale glasovanja, če ne bi prišlo do pomote pri glasovanju. Živimo v letu 2021 in vsi starši v naši državi imajo enake pravice. Že sedaj so staršem, ki imajo otroke v zasebnih vrtcih, kratene pravice, s to spremembo zakona pa bi se kršile samo še bolj.
_ _ _

*Več v prihodnji številki tednika Družina (13/2021).*